Barbara Vuga se je po desetletjih vrnila iz Mehike in se odločila, da bo hčerkama in družini pokazala, kako se živi v tej zeleni, varni in tihi deželi. In se lotila veličastnega projekta – obnove 200 let stare Hiše Vuga v Mostu na Soči. Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, je razumljivo, da Barbara, po izobrazbi hispanistka in komparativistka, tudi piše in prevaja.
Bralke in bralci so jo lahko spoznali že s prvo slikanico Zgodba o drevesu, s katero je izrazila veliko naklonjenost Soški dolini in njenim ljudem, prav slednje jo je namreč prepričalo, da se po treh mesecih počitnic v Sloveniji ne vrne na svoj dom v Mehiko, temveč ostane na Mostu na Soči, zvesta izvornem domu za dlje časa, morda za zmeraj.
Z Barbaro sicer prijateljujeva že dolgo vrsto let, kot bi bilo včeraj se spominjam njenega, z mehiškimi mariači pospremljenega odhoda v Mehiko, od koder sva prav tako nenehno ohranjali stike in celo sodelovali pri reviji Moj pes. Vedno sva si imeli veliko povedati, saj je Barbara neusahljiv vir pripovedništva, humorja in energije.
Kako je zorela odločitev, da se po mnogih letih življenja v Mehiki vrneš oz. ostaneš v Sloveniji?
Mehika je krasna dežela, ki mi je ogromno dala, vendarle pa si nisem nikdar predstavljala, da bi tam lahko stalno živela do konca življenja. Vedela sem, da moram poskrbeti za našo družinsko hišo na Mostu na Soči in jo spremeniti v literarno zatočišče. Mislim, da me je Mehika v več pogledih pripravila na to, kar se zdaj dogaja. Že sama dimenzija objekta je, na primer, iz mehiške perspektive mnogo bolj obvladljiva kot iz slovenske. Mehika, ki ima sama ogromno zgodovinskih objektov, mi je pokazala, kako se ljudje takih projektov lotevajo in kaj vse zna iti narobe. Danes mislim, da je bil ves čas mojega bivanja tam le priprava na skok v ta film. Iz daljave opazovati svojo državo, družbo in družino je poseben privilegij. Vsi ljudje, ki so kdaj prišli v stik z menoj, vedo za to hišo in so danes krasna podporna ekipa. Obljubljajo, da bodo prišli na obisk, prav vsi. Tudi možu je bil Most všeč od trenutka, ko je, svetovni popotnik, naključno prišel v Soško dolino. Iz naše mehiške perspektive je bilo življenje tukaj kar preveč idilično, da bi bilo lahko verjetno, zato me je skrbelo, ali ne živim v utvari. Pa nisem: leto potem, ko sva se s hčerko preselili sem, nam kraj ostaja še vedno enako prijeten in ljub, njegova lepota pa vsakdanji navdih. Morda vedno bolj. Mehika je, kot sem že večkrat zapisala, že nekaj let absurdno nevarna, bivanjski krog se neusmiljeno oži. In ker smo imeli možnost izbrati nekaj boljšega, nekaj, kjer smo lahko tudi samostojni, svobodni in samosvoji, smo se odločili stopiti odpreti ta vrata.
Kaj je tvoji družini v Sloveniji pomenila Hiša Vuga in kaj se je v njej dogajalo? Kdaj je zaprla vrata?
Nekdanja gostilna na vaškem trgu stoji dvesto let in je, kot vse take hiše, polna zgodb. Jaz jih v resnici vem malo, v gornjem nadstropju pa me čaka zajeten arhiv, ki se ga moram lotiti. Spomnim se, da moj oče, ki se je tu rodil, te hiše ni maral, saj je odraščal v času fašističnega nasilja nad Slovenci in videl preveč tragičnega, tudi to, da so njegovega očeta, mojega nonota, prav iz te hiše neštetokrat odvedli v fašistične zapore in ga potem kot psa pretepenega pošiljali domov. To usodo so delili vsi Primorci tistega časa, ki se niso pustili zmleti italijanski oblasti. Mama Olga, moja nona, je imela hišo zelo rada, kljub slabim spominom, prisilni izselitvi in grožnji z ustrelitvijo. Imela je prirojen čut in odgovornost za družinsko dediščino. Še na stara leta jo je skrbelo, kdo jo bo prevzel in večkrat mi je omenila, da bi jo jaz znala prav dobro voditi. Spomin na njene besede mi daje moč, kadar podvomim vase. Ta hiša je veliko videla in slišala. Ohranja patino in zdi se, da se je čas v njej ustavil. Spomnim se, kako so v mojem otroštvu sem hodili letoviščarji iz zahodne Evrope, kako je po potresu 1976 zamenjala klientelo in so tu bivali delavci, zidarji, ki so prenavljali Posočje, z navadami, ki so se razlikovale od naših. Vsi pa so mojo nono cenili, ji sledili kot poslušni otroci, na kar sem bila kot deklica ponosna. Iz nizozemščine, nemščine in italijanščine smo v sunku prešli na srbohrvaščino in albanščino, a za prekaljeno Olgo je bila to le ena sprememba več v življenju. Ničesar se ni bala. Skozi to hišo so hodile vojske in bohemi, politiki in zgodovinarji, tarumeni in tazeleni, tazgornji in taspodnji, zanjo pa so bili vsi isto, ljudje v določenem času in prostoru. Kot iz filma. Dvesto let je veliko časa, in vsako generacijo je doletela svojevrstna doza izkušenj. Hiša se je zapirala po korakih in potem po korakih tudi odpirala, zelo kratko obdobje, med 2018 in 2020 pa je bila dejansko tudi zaprta in zapuščena.
Kako si se lotila obnove, kaj vse je bilo treba postoriti?
Korak za korakom je moto vsakega človeka, ki se loti obnove stare stavbe. Dandanes ima to poseben čar, saj bi veliko ljudi rado spremenilo svoj način življenja, stopilo iz ponorelega sveta. Tak korak je za nekatere znak poguma ali norosti, za druge je romantično junaški. V resnici je vsa zadeva precej prozaična: potrebuješ elan in denar, obnašati se moraš kot dober gospodar in pri tem ne izgubiti smisla za humor in občutka notranjega miru. Ker smo se tega lotili sami, je treba postoriti vse, od razvrščanja predmetov v hiši do brušenja starih oken, da čiščenja niti ne omenjam. Stavba je grajena solidno, je močna kot grad, zato v tem trenutku kot arheologi razkrivamo stare plasti in snujemo nove poteze.
Kaj Hiša v tem trenutku ponuja?
Letošnje poletje smo odprli prve tri sobe za turiste, ki jih v poletnem času v Soški dolini ne umanjka. Poleg nočitve je njihovo bivanje pri nas najverjetneje zaznamovala beseda. Večina je ob večerih rada posedela z nami in poslušala zgodbe iz slovenske in lokalne zgodovine, spoznavala naš način razumevanja sveta. Vedno znova me preseneti, kako neznana je Slovenija, kakor tudi to, koliko svežega znanja in pogledov na evropski oziroma svetovni zemljevid omogoča. Nam je varen dom in ustvarjalni inkubator.
Obnova je gotovo bila tudi precejšen finančni zalogaj – kako si ga zmogla? Si se na to že vnaprej pripravila?
Obnovo sem v tem trenutku poimenovala “oživljanje”, ker se prave obnove še nismo lotili. Hiša je bila dolga leta v tujih rokah in zdaj jo moramo prevzeti nazaj, jo udomačiti. Lansko poletje, ko sva z Niko prišli iz Mehike, sva samo pregledovali predmete po sobah in jim določali mesto. Dragoceni primerki so se mešali s kramo: vedeti, kam uvrstiti določeno reč, je zahtevalo precej časa, saj so hišo dolgo uporabljali za odlagališče in v sobah skladiščili lastnino vseh mimoidočih prebivalcev. Nedolgo nazaj smo prevzeli še zadnji del hiše, pritličje, ki je bilo zadnja tri leta v najemu lokalnega kajakaškega kluba. Stavba je dobro ohranjena, saj je bila večino časa naseljena in oskrbovana, zdaj potrebuje čas in pozornost. Čas bo tudi pokazal, koliko sem bila pripravljena na obnovo, saj je to vedno laže oceniti za nazaj. Trenutno pri tem podvigu sodeluje vsa naša širna družina, pa seveda tudi prijatelji, znanci in sokrajani, ki nas pozorno spremljajo in spodbujajo. Vse šteje in vsak naklonjen komentar, da delaš prav, dviguje moralo.
Kaj je bil pri obnovi najtrši oreh?
Obnova take hiše je maraton, zato skrbim za svoje misli, da me ne bi odvedle v napačno smer. Morda je zame najtrši oreh organizacija časa. Najraje bi ves čas posvetila lepotičenju hiše, a ker imam še druge obveznosti, si moram pravilno razporediti čas in pri tem ne pozabiti nase in na ljudi, ki jih imam rada.
Kmalu se ti je v Sloveniji pridružila cela družina, obe hčeri in mož – kako so sprejeli tvojo odločitev?
Smo medcelinska družina, kar pomeni, da bomo vedno živeli tu in tam. V tem trenutku smo tukaj, ker je tako moralo biti, kar pa ne pomeni, da bomo vedno zgolj in samo tu. Vsi imamo v Mehiki ljudi, na katere nas vežejo dragocene sorodstvene in srčne vezi. In morda še kaj drugega: krajina, glasovi, vonjave, barve, kar se vse meša in pretaka po naši notranjosti. Ta izkušnja nas bogati, včasih tudi omejuje ali pahne iz cone udobja. Moja družina in vsi okoli mene, so vedeli, da bomo ta korak, torej oživitev Vugove hiše, nekoč morali storiti. To sem velikokrat tudi na glas povedala. Ne morem umreti, preden ne izpeljem tega načrta, sem jim rekla. Preveč enkratna je, da bi jo kar prodala. No, in lani je nastopila možnost in so se vendarle odprla vrata v uresničitev nove bivanjske faze. Sprejem take odločitve ni lahek, a mislim, da sem svojo družino in okolico dovolj dolgo pripravljala nanjo. Kot bi rekel moj mož, je prišla v paketu z mano.
Ali ste se že uspešno vklopili v lokalno okolje?
V vsakem prostoru se giblješ med nekaj točkami, ki so dom, delovno okolje in družabno življenje. Mi smo v tem trenutku popolnoma zatopljeni v hišo, ki je vse to troje hkrati. Zgodi se, da nas včasih po več dni zapored ni na spregled: nekdo se je izgubil v številki 8, drug rije po podstrehi, kdo pač tiči kje drugje. V Soški dolini imamo prijatelje in znance, nekatere od prej, nekateri so novopečeni. S sosedi se radi pomenimo kar skozi okno, ki ga v tistem trenutku kitamo ali barvamo, ali čez vrtno ograjo. Smo pa zelo osredotočeni na delo, ker drugače ne gre. S mlajšo hčerko sva začeli peti v krajevnem pevskem zboru, kar nama veliko pomeni in nama je pomagalo skozi težke trenutke, tudi k socializaciji. Starejša hčerka je nekaj mesecev iz podobne potrebe po spoznavanju družbe delala v kavarni v Tolminu. Moža poznajo v vseh trgovinah s tehničnim materialom in mu pomagajo priti do tega, kar potrebuje. Dobro se počutimo in upam, da bomo nekoč, ko bo to mimo, bolj sproščeno zadihali z lokalno skupnostjo. V tem trenutku, kot pravim, nimajo veliko od nas. No, morda smo dobra zgodba.
V maju si v Hiši Vuga predstavila najnovejšo knjigo in svojega opusa, slikanico Lučka tuintam – kakšni pa so tvoji literarni – avtorski in prevajalski načrti?
Lučka je bila prvi znak nove dobe Vugove domačije, ki danes že veliko bolj suvereno nastopa kot Hiša Vuga, hiša za promocijo slovenske in tuje književnosti. Če pogledam nazaj, težko verjamem, da se je to zgodilo šele pred šestimi meseci, toliko življenja se je zgodilo vmes. Hvaležna sem vsem, ki so si v tistem trenutku z mešanico radovedosti in zaupanja vzeli čas za predstavitev. V naslednjih mesecih se bom posvetila obdelavi očetovih literarnih del in arhiva, saj bo osrednja dejavnost Hiše Vuga temeljila prav na vrednotenju njegovih del in umeščanju njegovega pa tudi literarnega opusa drugih tolminskih avtorjev v družbeno-zgodovinski kontekst.
Kje, kako vidiš Hišo Vuga čez deset let?
Čez pet let, v 2030, bomo obeležili stoto obletnico očetovega rojstva. Hiša bo takrat že delovala kot literarno stičišče in ustvarjalno zavetje, kjer bomo poskrbeli za navdih, miselno kritičnost in širino. V resnici bomo Hiši le povrnili to, kar je od nekdaj bila, svetovljanka. To bo prelomna točka, ko bomo videli, ali je ves ta projekt dejansko le muhava blaznost ali pa se je v družbi zasidrala dovolj globoko, da bo lahko živela naprej in doživela tudi svoje deseto ali katero drugo leto.
Blanka Markovič Kocen
Foto: osebni arhiv B. V.
