Slovensko kulturno društvo s sedežem v AME TRIGLAV v Buenos Airesu, Argentina, je soboto, 14 decembra 2024, priredilo prijetno in zanimivo srečanje. Osrednji dogodek je bila predstavitev knjige Emila Okretiča v kastiljski različici, poleg tega pa je bila povabljena tudi dr. Julia Sarachu-Vodopivec s svojimi prevodi slovenske književnosti v španski jezik.
Ker sem sam imel eno ključnih vlog pri rojstvu Okretičeve knjige, kot tudi pri predstavitvi terazličice, mi dovolite, da pišem v prvi osebi.
Kako je nastala knjiga, je že znano. A Emil je imel idejo, da bi bilo zelo dobro izdati različico v kastiljščini, za tiste, ki ne obvladajo več dovolj slovenščine, da bi brali v izvirni knjižni obliki, ter tudi za druge znance, ki niso slovenskega rodu. Tako je torej nastala ta ideja in s finančno pomočjo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je izšla knjiga, sicer natisnjena v Sloveniji; veleposlaništvo v Buenos Airesu pa je uredilo, da so knjige dospele v te kraje.
Dogovorili smo se torej z Lojzetom Mačkom (seveda so tudi drugi prispevali z delom, pripravami itd.), da priredimo predstavitev knjige. In da bi bil dogodek popolnejši, smo povabili še Julio.
Povabilu sta se odzvali dve diplomatki, Tija Kuhar – zaposlena na slovenskem veleposlaništvu v Buenos Airesu – ter Sonja Kreslin – tu samo za kratka dva tedna. Lojze je dogodek odprl, povabil Tijo Kuhar pred občinstvo, da je prebrala lepe beseda v lokalnem jeziku.
Nato nastopil tudi sam v imenu dragega prijatelja Emila (Milana) ter na prvem mestu sporočil njegov pozdrav vsem.
Na kratko sem opisal, kako je nastal projekt, kako sem se od začetka trudil, da sem ga prepričal, da bi bile njegove anekdote, misli, povedi, ki je obešal na Facebook, vredne združenja v knjižni obliki … končno je iz španščine prevedel, kar je pisal na FB-ju, še dodal in izoblikoval, in Slovenska izseljenska matica je izdala knjigo. Omenil sem predstavitev le-te v Kostanjevici na Krasu, osebnosti, ki so bile tam navzoče (občinske, Urada Vlade RS za Slovence v zamejtvu in po svetu, Slovenske izseljenske matice), nastopajoče, samega avtorja, ki je imel pogovor s Katjo Vošinek Ulčnik, glasbenike – vnukinja Sofia Grassi, Krstina Frančeškina ter njenega partnerja Ana Černeta in pevski zbor Kostanjevice.
Da bi bila navzoča tudi slovenska beseda, sem poleg pozdrava v obeh jezikih prebral tudi izbrano poglavje, in sicer GEOPOLITICA IN DRŽAVLJANSTVO / GEOPOLITICA Y NACIONALIDADES, ki ima poleg opisa menjave državljanstva v tistih hudih časih med velikima vojnama čudovit domoljuben konec: »Ampak če potrkam na srce, ni dvoma – spadam k moji rodni grudi.«
Nato je nastopila Julia z zelo zanimivim (kratkim seveda) predavanjem o slovenskem leposlovju, nastanku le-tega, malce o razvoju, pomembnosti Prešerna, polemičnosti Cankarja ter imela na mizi razstavljene svoje prevode v kastiljščino.
S tem se je formalen dogodek končal in navzoči so pridno stopili po Okretičeve knjige in potem tudi k Julijini mizi.
Moram še omeniti, da je bilo lepo število »še« slovensko govorečih obiskovalcev, videl sem znane obraze, se pogovarjal z marsikom; občutek je bil sijajen, komentarji izražali zadovoljstvo in klepeti so se raztegnili še lep čas. Tudi Emilovi stari kolegi telovadci so se pojavili in stopili po knjigo.
Omenil bi še hčerko Marcelo, ki je veliko pomagala v Sloveniji, tako pri prvem projektu kot pri izidu prevoda. Naj še dodam, da je radijska oddaja »Ecos de Eslovenija« (Odmevi Slovenije) predvajala intervju z Emilom ter na flyjerju postavila njegovo fotografijo in fotografijo naslovnice knjige.
Hvala, dragi Emil, Milan, za te deljene spomine in misli. Veliko si prispeval k poznavanju položaja Slovencev na Primorskem nasploh ter kot priseljencev v teh južnih krajev!
Rok Fink
Fotografije: Monika Fink / podpisani
