Pred časom sem po naključju naletel na dobro znano filmsko režiserko in scenaristko Lucrecio Martel. Med pogovorom je prišlo na dan moje slovensko poreklo, pri čemer mi je povedala: »Veliko sodelujem z neko Slovenko.« Moj komentar: »Brez dvoma gre za Lito Stantik (tako tu izgovarjajo Stantič).« »Jasno,« je odgovorila.
Že od takrat sem si jo želel osebno spoznati, narediti intervju z njo ter jo predstaviti tudi v Rodni grudi in dragi prijatelj Milan Okretič mi je posredoval njeno mobilno številko. Navezal sem stik z njo in dogovorila sva se za pogovor, sicer v pisni obliki in v kastiljščini. Na koncu mi je rekla »Trieste y Gorizia son eslovenos!« (Trst in Gorica sta slovenska!)
Pa pojdimo torej na ta kratek pogovor z njo – seveda v prevodu:
RF: Lita, ste ena najpomembnejših filmskih producentov v Argentini (Wikipedia – prosti prevod iz kastiljščine: Je ena med najpomembnejših filmskih producentov tako imenovanega novega argentinskega filma in je odgovorna za predstavitev nekaterih najbolj iztopajočih novih režiserjev, kot na primer Lucrecia Martel, Pablo Trapero in Adrian Caetano). Kdaj in kako ste se odločili za to filmsko pot?
LS: Ko sem bila še zelo majhna, me je pritegnil kino. V četrti, kjer smo živeli – Parque Chas – smo ga imeli in ga pogosto obiskovali. Odločila sem se za študij književnosti in novinarstva, ker sem si predstavljala, da je v tistih časih edina možnost, da bi se ženska ukvarjala s kinom, biti filmski kritik.
Sredi šestdesetih let sem našla vrata v kratkih filmih in reklamah in dobila priložnost stopiti v svet filma kot odgovorna za produkcijo. Proti koncu sedemdesetih sem ustanovila svojo prvo filmsko produkcijsko agencijo z Alejandrom Dorio.
RF: V Parque Chasu je živelo lepo število Slovencev, še sedaj jih je nekaj. Kot producentka imate zelo bogati opus – na katere filme ste najbolj ponosni?
LS: Čeprav je moj favorit “La ciénaga” (Močvirje), je “Camila”, ki je imel več kot dva milijona in pol gledalcev, tisti, s katerim sem lahko najbolj zadovoljna.
RF: Leta 2013 je bila izdana vaša avtobiografija “El cine es automovil y poema” (Film je avtomobil in pesnitev). Kako se je ta ideja rodila?
LS: Fernando Martín Peña in Máximo Eseverri sta mi predlagala da bi napisala moj življenjepis. Dvanajstkrat smo se sešli in sestavili besedilo, poleg fotografij in podatkov, in končno sta delo napisala v prvi osebi, da se je navsezadnje spremenilo v avtobiografijo.
RF: Na strani 71 omenjene knjige pojasnite, kako se pravilno piše in izgovarja vaš priimek, in tudi omenite starše, mamim dekliški priimek Godnič …
LS: Oče Stanko Stantič je bil rojen leta 1907, mama Gisela Godnič pa 1910. On je iz Temnice prišel v Argentino leta 1929, ona iz Kostanjevice dve Leti za njim. Poznala sta se že od malega, poročila pa šele v Argentini. Doma sta se pogovarjala po slovensko. Čeprav sem vedela, da sta se iz rodnega kraja umaknila zaradi italijanskega nasilja, mi nista nikdar vcepila nobenega sovražnega čustva do Italijanov.
RF: A vi ne govorite slovensko …
LS: Ne
RF: Obiskali ste Slovenijo …
LS: Prvič sem bila v Sloveniji s hčerko Alejandro leta 1982. Gabrijela, mlajša sestra moje mame, naju je sprejela v svojem domu v Kostanjevici, a najmočnejši vtis je name naredil obisk očetove hiše v Temnici, kjer mi je bratranec Dujan povedal, kako je bilo, ko je imel komaj štiri leta in je bil priča očetovemu odhodu v Ameriko. Tam je oče tudi pokopan Ko je sredi šestdesetih šel na obisk domov, je na poti na ladji zbolel in umrl ob prihodu na rodno zemljo.
Leta 2004 so me povabili na filmski festival v Gorici z edinem filmom, ki sem tudi režirala (“Un muro de silencio” – Zid tišine). Takrat sem znova obiskala kraje svojih staršev. Pandemija covida pa mi je preprečila načrtovani obisk.
RF: Mednarodno znani igralci so tudi sodelovali pri vaših produkcijah …
LS: Da, poleg Julie Christie, ki je igrala v Miss Mary pod režijo Marie Luise Bemberg, je v edinem prej omenjenem celovečercu, ki sem ga tudi režirala, igrala Vanessa Redgrave. Pravzaprav me je Vanessa navdihnila za Miss Mary. Obe igralki sta Britanki.
RF: Prevelik je obseg vaše produkcije, da bi tu omenili vse naslove – vse je seveda možno pregledati na medmrežju. Imate trenutno v teku kakšen projekt?
LT: Delam dva dokumentalca, Errante”(Blodeč) Adriane Lestido in “Gruta Continua” (Trajna jama) Juliána D’Angiolila.
RF: Deležni ste bili številnih priznanj in nagrad, zadnjikrat na Kubi s “Coral de Honor” filmskega festivala v Havani za življenjsko delo …
LS: Da, kar nekaj mi je to priznanje pomenilo. V šestdesetih (ali sedemdesetih?) sem bila namreč večkrat na filmskem festivalu v Viña del Mar v Čilu, in tam imela priložnost naužiti se kubanskih filmov. Svojo produkcijo sem potem predstavila na omenjenem kubanskem festivalu.
RF: Hvala lepa za ta vaš čas, ki ste nam posvetili. In hvala, ker tako lepo v teh krajih predstavljate svoj slovenski rod.
Rok Fink