Na Radovici v Beli krajini se čas za hip zavrti nazaj. V avtentični učilnici iz leta 1950 obiskovalci obudijo spomine na šolske dni, spoznavajo belokranjsko dediščino in se ob strogi učiteljici nasmejijo do solz.

Na Radovici, vasi nedaleč od Metlike, stoji šola, ki je na prvi pogled podobna marsikateri iz preteklosti. Stare lesene klopi, šolske table, zemljevidi, slike in kateder, za katerim kraljuje stroga tovarišica učiteljica. Toda tu se pouk ne konča s šolskim zvoncem in obiskovalci ne odidejo z ocenami v redovalnici. Iz Osnovne šole Brihtna glava odhajajo z nasmehom, novimi spoznanji in nemalokrat tudi z ganjenimi spomini. Še posebej tisti, ki so podobne učilnice nekoč poznali iz lastnega otroštva.

Brihtna glava je svojevrstna živa predstavitev šolskega pouka iz leta 1950, obenem pa duhovit poklon kulturni in naravni dediščini Bele krajine. Že ime obljublja, da bodo učenci po koncu ure nekoliko pametnejši. In čeprav jih ob vstopu pričaka učiteljica s šibo v roki, se za navidezno strogostjo skriva predvsem dobra volja.

Ideja, ki je oživela staro šolo

Zgodba Brihtne glave je tesno povezana z domačinom Andrejem Bajukom, glasbenikom, ki je želel ob svojem ansamblu in glasbenem ustvarjanju razvijati tudi turistično ponudbo domačega kraja. Ko je leta 2008 odprl podjetje, je razmišljal, s čim bi lahko obiskovalcem približal posebnosti Bele krajine. Pri iskanju zamisli mu je pomagal pisatelj in humorist Toni Gašperič, ki je predlagal več možnosti. Med njimi je bila tudi šola, v kateri bi na zabaven način predstavljali nekdanji pouk ter kulturno in naravno dediščino pokrajine.

Zamisel je bila še toliko bolj osebna, ker je Andrej Bajuk doma prav z Radovice. Njegov oče je obiskoval šolo v stavbi, v kateri danes znova odmevajo učiteljičine besede in smeh učencev. Prostor tako ni zgolj kulisa, temveč kraj, povezan z resničnimi življenjskimi zgodbami domačinov.

Ko je v začetku leta 2010 ideja dozorela, je Bajuk zavihal rokave. V vsega treh mesecih je po vsej Sloveniji zbral avtentično šolsko opremo. Poklical je na stotine šol in iskal predmete, s katerimi bi čim verodostojneje poustvaril učilnico iz sredine prejšnjega stoletja. Pri tem ni želel zgolj približka stare šole, ampak prostor, ki bi obiskovalcem omogočil pristno doživetje nekdanjega časa.

Pri opremljanju je bil posebej vztrajen. Pisalni pripomočki, šolski zemljevidi, slike, klopi in stoli so del skrbno sestavljene podobe učilnice, ki obiskovalce pogosto preseneti že na pragu. Bajuku je med vsemi predmeti najbolj pri srcu kateder – prostor, za katerim stoji učiteljica in budno spremlja, ali so njeni učenci dovolj zbrani.

Šolska ura, ki se je ne bi sramovali niti naši predniki

Obisk Brihtne glave se začne s predstavitvijo Radovice, nato pa skupina vstopi v učilnico in se prepusti učni uri iz leta 1950. Učiteljica prisega na red in disciplino, v kotu pod katedrom pa je tudi koruza za klečanje. Marsikdo ob pogledu na šibo sprva nekoliko negotovo obstane, saj ne ve povsem, kaj ga čaka. Toda strah hitro zamenja smeh.

Učna ura je zasnovana tako, da obiskovalci skozi igro in humor spoznavajo Belo krajino. Zapojejo pesem Lepa Anka kolo vodi, stopijo pred tablo, rišejo in odkrivajo belokranjsko pisanico. Vse skupaj je prepleteno z duhovitimi pripombami in prizori, ki spominjajo na šolske dni preteklih generacij.

Prav v tem je posebnost Brihtne glave: preteklosti ne predstavlja kot nekaj odmaknjenega in prašnega, temveč jo približa ljudem skozi lastno izkušnjo. Starejši obiskovalci obujajo spomine, mlajši pa dobijo priložnost, da vsaj za kratek čas začutijo, kako drugačen je bil nekoč pouk. Tisti, ki so takšne šolske ure doživeli na lastni koži, pogosto potrdijo, da je prikaz presenetljivo zvest njihovim spominom.

Za najmlajše obiskovalce je izkušnja še posebej doživeta. Ob prihodu jih pričaka belokranjska pogača, v učilnici pa vsak dobi svojo tablico, na kateri lahko riše in piše. Tako tudi sami postanejo del zgodbe, ki je sicer nastala mnogo pred njihovim rojstvom.

Dediščina, ki govori v več jezikih

Brihtna glava ni namenjena le domačim obiskovalcem. Ker ima Bajuk ob sebi ekipo, ki učno uro predstavlja v slovenščini, hrvaščini, nemščini, angleščini in italijanščini, lahko v Radovici sprejemajo tudi goste iz različnih držav. Šola se tako spreminja v privlačno stičišče kulturnega spoznavanja, v katerem je humor univerzalen jezik, belokranjska dediščina pa osrednja junakinja.

Program se z leti dopolnjuje. Ob učni uri so razvili tudi teambuilding Brihtne glave in komedijo Trdožive Belokranjke Ankice, ki prav tako črpata iz značilnosti domačega okolja. Vsebine se spreminjajo in širijo, temeljna zamisel pa ostaja enaka: obiskovalcem približati Belo krajino na sproščen, zabaven in nepozaben način.

Bajuk je šolo promoviral tudi med glasbenimi nastopi, obiskovalce vabil osebno ter navezoval stike z društvi in turističnimi agencijami. Tako se je glas o nenavadni učilnici širil iz kraja v kraj in prek meja Slovenije.

Ko spomin prikliče solze

Za rojake, ki živijo zunaj Slovenije, ima Brihtna glava še posebno vrednost. Med njenimi obiskovalci so bili tudi Slovenci iz Združenih držav Amerike, Kanade in Avstralije, nekateri med njimi so nekoč živeli prav na Radovici ali v njeni okolici. Ko se vrnejo v domači kraj, pogosto pripeljejo svoje otroke in vnuke ter jim pokažejo šolo, v kateri so se nekoč učili sami ali njihovi predniki.

Takšni obiski niso zgolj turistični postanek. Ko se obiskovalci usedejo v stare šolske klopi, se spomini včasih vrnejo z močjo, ki je niso pričakovali. Bajuk pripoveduje, da se nekateri rojaki ob pogledu na znano učilnico in obujanju spominov na čas pred šestimi desetletji tudi razjočejo.

V tistem trenutku šola preseže svojo vlogo turistične zanimivosti. Postane vez med krajem, iz katerega so ljudje nekoč odšli, in življenjem, ki so ga zgradili daleč stran. Predmeti, ki bi se komu zdeli povsem običajni, postanejo pričevalci otroštva, družinskih zgodb in nekega sveta, ki ga ni več, a ostaja globoko zapisan v človeku.

Prav zato so za ustvarjalce Brihtne glave tako dragocene besede obiskovalcev, ki jim po koncu učne ure stisnejo roko in se jim zahvalijo, ker ohranjajo zgodovino. Takšno priznanje potrjuje, da dediščina ni pomembna samo zaradi predmetov, ki jih ohranimo, temveč predvsem zaradi zgodb, ki jih z njimi prenašamo naprej.

Šola, ki ostaja odprta za prihodnost

Andrej Bajuk se zaveda, da ohranjanje kulturne in naravne dediščine zahteva vztrajnost, domiselnost in nenehno dopolnjevanje vsebin. Zato v Brihtni glavi že razmišljajo o novih programih, s katerimi bi obiskovalcem še naprej približevali posebnosti Bele krajine.

Šola na Radovici dokazuje, da dediščina ni nujno le spomin na preteklost. Lahko je živa, igriva in dostopna vsem generacijam – od otrok, ki prvič sedejo v staro šolsko klop, do starejših, ki ob njenem škripanju znova zaslišijo glas svoje nekdanje učiteljice.

In morda je prav v tem največje sporočilo Brihtne glave. Da lahko iz majhnega kraja, osebnega spomina in nekaj mesecev zavzetega dela nastane zgodba, ki povezuje ljudi, kraje in generacije. Za obiskovalce iz tujine pa je lahko tudi dragocen opomnik, da domovina ni le pokrajina, ki jo nosimo v spominu, temveč tudi prostor, v katerem nekdo skrbno ohranja njene zgodbe.

Če vas pot kdaj zanese v Belo krajino, se zato ustavite na Radovici. Morda boste tudi sami za hip znova postali učenec. Dragi rojakinje in rojaki, prisrčno vabljeni v OŠ Brihtna glava  med gostoljubne Belokranjce! Dodatne informacije:  www.brihtna-glava.si in  Andrej Bajuk: 031 366 378

Blanka Markovič Kocen

Foto: osebni arhiv Andreja Bajuka