Peta Mineštrijada v Pincah Marofu ni bila le tekmovanje v kuhanju tradicionalne istrske in primorske jedi. Bila je predvsem srečanje Slovencev, ki jih ne glede na to, kje živijo, povezujejo skupne korenine, spomini in želja, da bi dediščino svojih prednikov ohranili tudi za prihodnje rodove.

V Pincah Marofu, vasi v občini Lendava, je 6. junija letos zadišalo po mineštri. Toda za udeležence pete Mineštrijade je bil vonj, ki se je širil iz kotličkov nad ognjišči, veliko več kot le vabljiv vonj po dobri hrani. V njem so bili spomini na morje, domače kraje in prednike – pa tudi nekaj, kar je morda še pomembnejše: občutek pripadnosti.

Pince Marof so pred približno stoletjem zaznamovali prihodi ljudi iz Istre in s Primorske. Po prvi svetovni vojni in podpisu Rapalskega sporazuma so številni zaradi zgodovinskih, družbenih in gospodarskih okoliščin zapustili svoje domove ter se trajno naselili ob Muri. S seboj so prinesli pesmi in napeve Jadrana, običaje, kulinariko, spomine in način življenja ter jih vtkali v novo okolje. Društvo Primorci in Istrani v Prekmurju danes skrbi, da te korenine ne bi utonile v pozabo. Mineštrijada je eden od dogodkov, s katerimi jih ohranjajo.

Tekmovanje, ki je pravzaprav druženje

Na letošnjo Mineštrijado je bilo povabljenih 17 društev. Med njimi tudi Društvo Slovencev Republike Srbske Triglav iz Banjaluke, ki se je povabilu z veseljem odzvalo. Olga Suvajac, predsednica društva, pravi, da so se Mineštrijade letos udeležili že četrtič – in da je kulinarično tekmovanje pravzaprav predvsem priložnost za druženje slovenskih društev.

Med društvoma iz Banjaluke in Pinca Marofa je vez še posebej močna. Njuno druženje ima skupne zgodovinske korenine: pred približno sto leti so se številne slovenske družine iz Istre in Primorske zaradi gospodarskih razmer, družbenih sprememb in zgodovinskih okoliščin preselile v različne kraje. Nekateri so novo domovino našli v okolici Lendave, drugi v Banjaluki in Slatini. Iz te skupne zgodbe se je pred približno desetletjem začelo razvijati prijateljstvo obeh društev, ki ga danes utrjujejo srečanja, kulturne dejavnosti in prireditve.

Člani Društva Primorci in Istrani v Prekmurju tako vsako leto obiščejo prireditev Slovenski dan v Slatini, člani Društva Triglav pa se vračajo v Pince Marof. Iz srečanj se je po besedah Olge Suvajac razvilo globoko razumevanje skupne zgodbe, spoštovanje prednikov in skupna želja, da bi bogata slovenska dediščina živela tudi naprej.

Vsak kotliček ima svojo zgodbo

In potem pride na vrsto mineštra. Čebula, zelena, korenje, paprika, krompir, paradižnik, makaroni, mast in začimbe so se znašli v kotličkih nad ognjem. Ekipa iz Banjaluke je svoje delovno mesto opremila še s prtom, društvenim napisom, glasili, pecivom, kislo smetano in slovenskim vrčem, okrašenim z vrtnicami in poljskim makom, nabranim na bližnjem polju. Medtem ko je eden mešal mineštro, so drugi peli, se šalili in se družili z ekipami iz drugih krajev.

A čeprav so bile sestavine podobne, so bile mineštre različne. In prav v tem je njihov čar.

»Posebnost istrske mineštre je v tem, da sama priprava te jedi in sestavine dišijo po morskem podnebju, kar spodbuja spomine na prvotno domovino,« pripoveduje Olga Suvajac. Vsaka družina ima svoj način kuhanja, pravi, zato je tudi prvotni recept skozi leta doživel različne »izboljšave«, odvisno od okusa tistega, ki v družini odloča o kuhanju. Morda je prav zato mineštra tako primerna jed za srečanje rojakov. V njej je nekaj domačega, nekaj podedovanega in hkrati nekaj povsem osebnega.

Toliko podobnosti, toliko različnosti

Mineštrijada pa ni povezovala le društev iz različnih držav in okolij, temveč je pokazala tudi bogastvo različnosti znotraj slovenskega prostora.

Olgo Suvajac je posebej pritegnila primerjava ekip iz Trsta in Gabrja. Obe sta nastopili v narodnih nošah, vendar vsaka v svoji. »Toliko sličnosti in toliko različnosti,« je opazila.

Na prireditvi so se srečevali različni govori, narečja in navade. Ekipa iz Sombora je sodelovala prvič, Tržačani so prišli v narodnih nošah, različne ekipe so s seboj prinesle svoje dobrote, svojo govorico in svoj način praznovanja. In čeprav je Olga, ki ni obiskovala slovenskih šol, sama povedala, da slovenščine ne obvlada najbolje, jo različnost slovenskih narečij navdušuje. Od štajerskega, prleškega in prekmurskega do ljubljanskega – na koncu se, pravi, vsi lepo razumejo.

Največja nagrada ni bila medalja

Banjaluška ekipa tokrat ni prejela nagrade za najboljšo mineštro. Prvo mesto za kakovost mineštre je pripadlo društvu iz Sombora, nagrado za najbolj veselo društvo pa ekipi iz Ljubljane. Toda rezultat očitno ni bil najpomembnejši.

»Naša mineštra ni nagrajena, to pa nas ni motilo, da uživamo na zaključni prireditvi,« pravi Olga. Podobno je zapisala že v svojem poročilu: največja nagrada je bilo dejstvo, da so bili del dogodka, ki so ga pripravili prijatelji iz Pinca Marofa. Po koncu so se v Banjaluko vrnili srečni in zadovoljni, z zvoki polke in valčka v duši. In morda je prav to bistvo Mineštrijade.

Da se Slovenci srečujejo, kjer koli živijo

Olga Suvajac verjame, da se mora Mineštrijada nadaljevati. Ne zaradi tekmovanja in ne zaradi nagrad, ampak zato, ker takšni dogodki dokazujejo, da Slovence ne glede na kraj bivanja povezuje nekaj globljega.

»Vsi imamo iste korenine – slovenske, pa čeprav sta mesto in način življenja drugačna,« pravi. Druženja slovenskih društev so po njenem priložnost, da se slovenska dediščina ohrani in prenese naprej. Pri tem je sodelovanje društev iz matične domovine in zamejstva še posebej pomembno.

V Pincah Marofu so zato junija letos kuhali mineštro, a v resnici so kuhali še nekaj drugega – spomin, prijateljstvo in pripadnost. Iz kotličkov se je dvigal vonj po istrski in primorski tradiciji, okoli njih pa so se spletale nove vezi.

In morda je prav v tem največja skrivnost mineštre: recept se lahko skozi generacije spreminja, okus je lahko vsakič nekoliko drugačen, toda spomin na dom ostaja.

Blanka Markovič Kocen

Foto: arhiv društva