Slovensko kulturno društvo Triglav iz Buenos Airesa nadaljuje z obujanjem dejavnosti za svojo skupnost na sedežu športnega društva. V pričujočem prispevku omenjamo le nekatere.
Gospe Kristina Globokar in Elsa Bat sta prikazali pripravo potice, sledila pa je tudi pokušina potic z različnimi nadevi. Organizirana je bila prireditev ob 50. obletnici Podporniškega društva Triglav (A. M. E. Triglav), ki je nastalo leta 1974 z združitvijo treh primorskih društev: Ljudski oder, Naš dom ter Zarja. Predstavila sta se Aleš Šteger in Jure Tori, podpisani pa je predaval o dveh največjih slovenskih pevcih v zgodovini, Antonu Dermoti in Carlu Cossutti (Košuta), doma iz Svetega Križa pri Trstu, ki je izšel prav iz te skupnosti. Sonia Tomazin je predstavila svojo knjigo Adiós al dolor de espalda, ki je bila prevedena tudi v slovenščino in izdana v Sloveniji, spoznali pa smo tudi delo Emila Okretiča Los caminos de mi vida, kastiljsko različico izvirnika Poti mojega življenja, ki jo je izdala Slovenska izseljenska matica. Pri predstavitvi je sodelovala tudi prevajalka, avtorica in univerzitetna profesorica dr. Julia Sarachu-Vodopivec, ki se je pozneje še enkrat predstavila s pregledom slovenske književnosti, in še marsikaj.
Ob predstavitvi Dermote in Cossutte velja omeniti še zanimivo podrobnost: Cossuttova vdova Nidia Cotič – takrat je bila v Trstu – je svoji sestri Diani, ki se je dogodka udeležila, poslala pismo, ki ga je ta prebrala navzočim.
V soboto, 22. avgusta, pa je nastopil naš prijatelj Karlo (Carlitos) Ušaj, prav tako član te primorske skupnosti. Z nami je delil svoje spomine in izkušnje iz časa vojne za osamosvojitev Slovenije, junija 1991.
Carlitos Slovenijo pogosto obiskuje, običajno skupaj z ženo Liliano. Tokrat ga je spremljala le njegova mama, saj je bil namen obiska praznovanje njenega 80. rojstnega dne v rojstnem kraju. In tako je tudi bilo. Hkrati pa so se v Sloveniji odvijali zgodovinski dogodki, povezani z razglasitvijo slovenske neodvisnosti. Pripovedoval nam je, kako je doživljal dneve pred osamosvojitvijo, razvoj dogodkov spremljal v časopisih, 24. junija skupaj z domačini posadil lipo – eno je pozneje prinesel tudi v Buenos Aires, kjer danes lepo in zdravo raste na njegovem vrtu; kako je s svojo kamero spremljal tanke jugoslovanske armade in jih snemal, prebivalci različnih krajev pa so svoja vozila postavljali kot – sicer neučinkovito – oviro pred tanki, na tanke, ki so jih Slovenci zavzeli, so prek jugoslovanskega grba nameščali grb Slovenske teritorialne obrambe; kako so srbske matere zahtevale nazaj svoje sinove, ki nikakor niso želeli sodelovati v bojih proti Sloveniji, ter o svojih stikih s pripadniki Teritorialne obrambe … Omenil je tudi o tamkajšnje naključno srečanje z Albertom Čukom, začetnikom slovenskega radijskega programa v Buenos Airesu, ki je bil prav takrat v Sloveniji, ter z Janezom Janšo, tiste dni neposredno vključenim v dogajanje.
Preživeli smo prijetno popoldne. Dogodka so se udeležili tudi nekateri obiskovalci, ki jih v tem klubu sicer ne srečujemo pogosto, tudi nekaj neslovenskega izvora. Dobili so prav dober vtis, nato pa tudi sodelovali v pogovoru, Karlu postavljali vprašanja in se vključili v izmenjavo mnenj med navzočimi.
Želja je, da bi se te dejavnosti še naprej razvijale in privabljale vse več Slovencev ter njihovih potomcev, tako s Primorske kot tudi od drugod. Ta pobuda je že zelo živa in dejavna, zato upamo, da bo dosegla namen.
Rok Fink
