Na sedežu Združenja Slovenske izseljenske matice v Ljubljani je zadnji majski četrtkov večer potekal literarni večer za ožjo družbo ljubiteljev poezije, ki je prisluhnila predstavitvi pesniške zbirke Ivana Burnika Legiše, Ta jezik naš. Na pot izjemne življenjske zgodbe in besedne umetnosti rojaka, ki danes živi v avstralski Adelaidi, nas je z izbrano besedo in pronicljivim razmišljanjem popeljal Marjan Pungartnik.
Ivan Legiša Burnik je hodil na italijansko okupatorsko osnovno šolo, ki so jo 1943. skupaj z vasjo požgali, zato je šolanje po vojni nadaljeval na slovenski šoli. Končal je nižjo gimnazijo v Trstu, potem pa obiskoval učiteljišče, ki pa ga ni dokončal. Leta 1956 je za bratom odšel v Avstralijo. »Vsi tisti, ki so odšli ‘tja doli’, so bili nekakšni pustolovci,« je komentiral Pungartnik. Ukvarjali so se namreč z vsem mogočim, Ivan Legiša Burnik je med drugim iskal tudi opale. Zaposlil se je v steklarni in do upokojitve leta 2000 delal kot fizični delavec, ob strani pa mu je stala ljubljena žena Rozika s Ptuja. Pesmi je pisal že v gimnazijskih letih. »Neverjetno je, do kako vrhunske stopnje je Ivan ob svojem fizičnem delu razvil jezik,« je dejal Pungartnik. »Vsa njegova literatura je objavljena v reviji Misli.«
V zbirki Ta jezik naš so zbrana avtorjeva novejša dela, ki jih po Pungartnikovem mnenju odlikuje resnično lep jezik. Značilno za Legišo je, da je izjemno duhovit, oster, piker in zabavljiv, domotožje pa je ena od stalnic njegove poezije. »Njegova stilsko najzanimivejša poteza je ritem, ki ga imajo Kraševci po stiku z italijanščino in daje jeziku zvočno bogastvo,« je svoja opažanja razgrnil Pungartnik.
Knjiga je v slovensko poezijo vnesla posebno, povsem nepatetično domoljubje, pesniška zbirka našega rojaka pa si zagotovo zasluži prostor na knjižnih policah ljubiteljev poezije.
Besedilo in foto: Blanka Markovič Kocen
