Februar je mesec, ko je v Sloveniji v ospredju kultura. Nanjo smo Slovenci zelo ponosni, saj je bila prav kultura tista, ki nas je skozi stoletja in v različnih režimih, tudi med vojno, obranila kot narod. Tako je že vse od leta 1946. 8. februar pa je dan, ko podeljujemo najvišja državna priznanja za dosežke v kulturi, Prešernove nagrade, in tudi letos je bilo tako. Če je dolgo veljalo, da je umetnost tista, ki je politika ni preveč predalčkala po svetovnem nazoru, temu nikakor ni več tako.

Stari-novi zakon o dodatkih zaslužnim umetnikom buri duhove

Že nekaj časa se je politika zasesala tudi v polje kulture, saj ji njena kritična ost nikakor ni povšeči. Kulturniki so postali »naši in vaši«, kot že skoraj vse v slovenski družbi. V začetku meseca je vladajoča koalicija sprejela zakon, ki je uredil sicer že obstoječi sistem dodatkov zaslužnim umetnikom k pokojnini. Ta je sicer veljal že od leta 1974 in so ga spoštovale vse dosedanje vlade, ne glede na njihovo barvo, in te dodatke tudi podeljevale. Vse do letos, ko je SDS ugotovila, da gre za privilegij posameznikom, ki si tega ne zaslužijo in to dobijo predvsem na račun majhnih pokojnin velikega dela upokojencev. Prav na kulturni praznik so napovedali referendum o zakonu. Tako trenutno z bojevitimi parolami o nesramnih privilegijih že zbirajo 40 tisoč podpisov, kolikor jih je potrebnih za razpis referenduma. Glede na organiziranost SDS ne dvomimo, da jim jih bo uspelo zbrati. Mi dodajmo, da bodo stroški referenduma zadostovali za vse dodatke skupaj za naslednjih nekaj let. Kaj hočemo, samo da se odpravi krivica, ki jo umetniki delajo navadnim državljanom. Ja, tudi to je sodobna Slovenija.

SDS z novimi interpelacijami

Sicer so pa upokojenci tista skupina, na katero najbolj usmerjeno ciljajo Janševi pred prihodnjimi volitvami. Tako že dobro leto potekajo v Ljubljani zbori tako imenovane Iniciative upokojencev, ki jih vodi Pavel Rupar, bivši poslanec Janeza Janše. Jasno je, da se na teh shodih, čeprav se Rupar distancira od Janše, zbirajo predvsem pristaši slednjega. Tako je na zadnjem shodu v Ljubljani pred tednom dni Janša tudi govoril. In napovedal veliko zmago. Napovedani referendum pa kot uvod v predvolilni boj oziroma zmago na referendumu. Zagotovil je, da bo zmagal na prihodnjih volitvah, sam pravi z ustavno večino, s čimer bi mu uspelo preurediti slovensko državo po njegovem vzoru. Stvari so se toliko bolj zaostrile, ko so vladajoči SDS očitali, da je prav njihova vlada bila tista, ki je upokojencem najbolj znižala pokojnine. Janševi so planili in zahtevali opravičilo tako od podpredsednice državnega zbora kot tudi od celotne vlade. Ker opravičila, vsaj takega, kot so si ga želeli, niso bili deležni, sedaj zahtevajo odstop podpredsednice državnega zbora Sukičeve, vložili so tudi interpelacijo proti celotni vladi. Nedvomno je, da se je dobro leto pred volitvami volilni boj v Sloveniji začel s polno paro. Vladajoči pa medtem, kot da se ne zavedajo, da se volitve neizbežno približujejo in da v tem trenutku nimajo najboljših kart za osvojitev novega mandata. Tako še naprej nerazumljivo vztrajajo pri nekaterih rešitvah, za katere je jasno, da jih ne bodo mogli izvesti, vsaj tako ne, kot so napovedali.

Električne neznanke in nepremičninski davek

Tako imamo še vedno zagato okoli cene električne energije. Vse bolj se zdi, da tudi tisti, ki oblikujejo ceno, ne vedo, kako se bo le-ta v bodoče oblikovala. Jasno je namreč, da leto pred volitvami ne moreš drastično podražiti električne energije, če hočeš ohraniti kolikor toliko kredibilnosti pri volivcih, ne glede na to, da je verjetno treba spremeniti način plačevanja in obračunavanja električne energije. Prav tako je napovedani nepremičninski davek v zadnjem letu vladanja misija nemogoče. Še posebej, če so predlogi nedorečeni in napovedanemu davku nasprotujejo celo tisti, ki jim v bistvu ne bi smeli nasprotovati, saj jih ne bi nič ali skoraj nič prizadel. Ni jasno, ali se zavedajo, da je za karkoli korenitega spremeniti časa le še do konca leta, zato bi se morali usmeriti v tisto, kar se da uresničiti, ne pa da vztrajajo pri obljubah, za katere je že vnaprej jasno, da ne bodo uresničene. Nenazadnje tudi javno mnenje vladajočim v tem trenutku ne kaže kakšne bliskovite ali prepričljive zmage na naslednjih volitvah. Tako so jih na to opozorili tudi tisti, ki so v veliki meri prispevali k njihovi zmagi na zadnjih volitvah, protestniki na kolesih oziroma petkovi kolesarji, ki so se en petek zopet zbrali in vladajoče opomnili na neuresničene obljube.

Kako kaže posameznim strankam?

Čeprav na naslednjih volitvah zaenkrat ne kaže komu najbolje, se nekateri obrisi v javnomnenjskih raziskavah že kažejo. Kot že nekaj časa najbolje kaže SDS, podpora se konstantno giblje nekaj prek 20 odstotkov, kar je seveda veliko premalo do ustavne večine, ki je velika želja predsednika stranke. Največjo vladno stranko Gibanje Svoboda bi volilo 13 odstotkov, medtem ko bi jo januarja 12,3 odstotka vprašanih. Koalicijski SD je podpora od januarskih 6,6 narasla na 7,5 odstotka. Na četrtem mestu so tokrat kot novinci na lestvici, zunajparlamentarni Logarjevi Demokrati, za katere bi volilo 4,8 odstotka vprašanih. Vsi drugi pa so v tem trenutku izven parlamenta, tudi parlamentarni stranki Levica in Nova Slovenija. Največja »stranka« so še vedno neopredeljeni, za katere so bo na naslednjih volitvah vnel boj, bodisi med obstoječimi strankami, ali pa se bo zopet pojavil kak nov obraz, kar je v Sloveniji postalo že tradicija, in posrkal neopredeljene in nezadovoljene z delom parlamentarnih strank, tako levih kot desnih. Čeprav Janša na krilih sprememb na tej in oni strani Atlantika suvereno napoveduje zmago, tako preprosto ne bo šlo. Še posebej, ker se je poglobil spor z NSI, tako je predsednik stranke izstopil iz skupne skupine poslancev SDS in NSI v Evropskem parlamentu in ustanovil novo »one man« skupino.

Logar se je sicer pojavil na političnem zemljevidu, vendar je vprašanje, kakšen bo njegov odmet. Zaenkrat kaže, da profilira predvsem na račun NSI. Za kaj več pa bo moral poseči tudi v bazen Janševih volivcev. Podobno nejasno je tudi na levi sredini, ki si je večino kapitala s prejšnjih volitev zapravila, Levici po nekaterih projekcijah celo kaže izpad iz parlamenta, torej ali bo treba pridobiti koga novega ali se odločati za mešano koalicijo, ne eno ne drugo ni prav simpatično.

Tegobe ljubljanskega župan Jankovića

 Kontroverzni in za velik del Ljubljančanov zelo uspešen župan v Ljubljani prepričljivo županuje že od leta 2006. Vmes je leta 2011 kot vodja stranke Pozitivna Slovenija zmagal tudi na parlamentarnih volitvah, vendar mu vlade ni uspelo sestaviti, zato je nadaljeval z županovanjem glavnemu mestu, za katerega sam pravi, da je najlepše mesto na svetu. Njegovi nasprotniki mu vseskozi očitajo številne nepravilnost, pa različne afere tudi v povezavi z njegovimi sinovi, vendar mu vse to ni prišlo do živega. Večino sodnih postopkov, ki so jih vodili proti njemu, je dobil, kot tudi ohranil dobre politične zveze, predvsem z levim političnim polom. Vseskozi je imel tudi dobre stike v državah bivše Jugoslavije, predvsem v Srbiji in BIH točneje v Republiki Srpski. Prav tukaj pa se mu je, kot kaže zalomilo tudi pri tistih, ki ga sicer podpirajo. Kot je znano, se je po nesreči v Novem Sadu, ko je ob zrušitvi nadstreška na železniški postaji umrlo 15 ljudi, v Srbiji sprožil množičen protest študentov, ki so se mu pridružili tudi preostali sloji prebivalstva. In v tem sporu je Jankovič izrazil podporo prijatelju, kot sam pravi, srbskemu predsedniku Vučiču. Slednje se sprožilo ogorčenje v slovenski javnosti, tokrat tudi med njegovimi podporniki. Prav to je lahko tisto, kar zna zamajati njegovo absolutno vladavino v glavnem mestu, ki je, če smo odkriti, kot vse stvari, ki predolgo trajajo, že nekoliko izpeta. Enako kot na državni ravni tudi v Ljubljani ni videti kake izrazite ponudbe kvalitetnih kadrov. Bomo videli prihodnje leto, ko bodo tako občinske kot parlamentarne volitve, in zna biti še zelo zanimivo.

Boris Jesih

Foto: visitptuj.eu