»To, kar je za marsikoga ‘na koncu sveta’, je za druge začetek nečesa drugačnega,« poudarja dr. Staša Mesec, ki je s svojim soprogom izstopila iz »cone udobja« in na Robidišču, najzahodnejši slovenski vasici, zgradila ustvarjalni poligon – ne le počitniško hišo, temveč tudi priložnost, kako povezati preteklost s prihodnostjo. Po enem izmed posvetov o priložnostih in izzivih turizma, je spregovorila tudi za bralce Rodne grude.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se lotili tako nenavadnega projekta in, tako rekoč, prestopili iz mestne “cone udobja” v povsem nov, podeželski svet? Kako ste našli oddaljeno vasico na skrajnem slovenskem robu?

Na Robidišče sem prvič prišla leta 1999, še kot študentka, na prostovoljni delovni tabor, ki ga je organiziral moj študijski kolega Simon – danes moj življenjski sopotnik. Sprva je šlo za druženje, delo in seveda zabavo, ampak hitro sem dojela, da gre za nekaj več. Vasica je bila skoraj povsem zapuščena, ostale so le ruševine in nekaj starejših domačinov. A v tej tišini je bilo nekaj izjemno močnega – toplina, posebna energija, občutek smisla. Z leti sem Robidišče začela doživljati kot ustvarjalni prostor, kjer se lahko preteklost poveže s prihodnostjo, kot kraj, kjer se lahko učimo, povezujemo, ustvarjamo.

Simon izhaja iz te vasi, zato je bila povezava še globlja. Robidišče je takrat že dolgo tonilo v pozabo – vas je po drugi svetovni vojni obdala praktično nepropustna meja in več kot 50 mladih je v eni sami noči odšlo za kruhom po svetu. Celotna generacija. Za seboj so pustili starše in imetje, nato pa je vse še dodatno prizadel potres leta 1976. Te zgodbe so se me dotaknile. Čisto nekaj drugega kot življenje v mestu. To je resnično življenje, kjer ni gumbov na upravljanje. Gumbe si moraš narediti sam. Čudovit izziv za kreativni in malo uporniški duh!

Na kakšne težave ste naleteli pri prevzemanju?

Ko smo, takrat še skupaj s starši, začeli obnavljati domačijo, si nisva znala predstavljati, kaj vse to prinese. Brez prave vizije sva dokupila še nekaj ruševin – naivno, a morda prav zato pogumno. Danes sem res hvaležna za to naivnost. Kajti če bi vedela, kaj vse naju čaka, bi marsikaj verjetno dvakrat premislila in se odločila drugače. A ko enkrat zakorakaš v nekaj takega, greš, s karakterjem kot sva, naprej. Včasih je prekleto težko, potem pa si toliko bolj srečen, ko uspe. Težave z lastništvom, počasna birokracija, odsotnost sistemske podpore za obnovo vasi s tako kompleksno zgodovino … A hkrati sva rasla s projektom in prav ta nevednost nas je naučila potrpežljivosti in vztrajnosti. Koristno za vsa področja življenja, posebej pri vzgoji otrok.

Sicer pa je največja bolečina nemoč, ko gledaš, kako propadajo kulturni spomeniki, ker se jih zaradi zapletenega lastništva ne smeš niti dotakniti. V središču vasi tako propada čudovito ohranjena črna kuhinja, kulturni spomenik državnega pomena, ki ima vsaj 24 lastnikov – razkropljenih od Venezuele do Italije, Avstralije in ZDA. In zakonodaja ne dopušča posega, čeprav vsi vemo, da bo kmalu izgubljena za vedno. Večkrat smo apelirali na Zavod za varstvo kulturne dediščine in Ministrstvo RS za kulturo, a brez učinka. To je težko sprejeti. Danes so hiše, ki imajo urejeno lastništvo, obnovljene, tiste brez jasnih lastnikov pa propadajo pred našimi očmi.

Kako so vas sprejeli domačini?

Toplo. A treba si je vzpostaviti zaupanje. Tisti, ki so ostali ali se vračajo, so veseli vsakega, ki prinese novo energijo in spoštovanje. Najlepši občutek pa je bil, ko smo se začeli med seboj spodbujati k obnovi. Danes v vasi še vedno srečaš ljudi, ki so bili tu rojeni, in se zdaj, vsaj občasno, vračajo. Lepo je slišati narečje, videti stik z generacijami. Posebno ganljivo je, da prihajajo nazaj tudi vnuki in pravnuki tistih, ki so nekoč odšli – niso obremenjeni, a čutijo povezanost. In prav to daje vasi prihodnost.

Ali ste pridobili kakšna evropska sredstva?

Večinoma smo vlagali lastna sredstva. Prijavljamo se na manjše razpise, večjih se zaradi strogih pogojev – kot so zaposlitve, visoko zalaganje sredstev – ne lotevamo. Po svoje sem ponosna, da nikomur ne polagam računov – le lastni vesti in skupnosti. Seveda ni lahko. Dolga leta se je samo vlagalo, šele zdaj lahko pobiramo prve sadove. A tu nismo zato, da bi bogateli finančno, pač pa zato, da bogatimo sebe.

Kako je potekala obnova oz., ali ta še vedno poteka?

Obnova se nikoli zares ne konča. Začeli smo z domačijo Škvor, potem smo – kar malo po naključju – dokupili še nekaj poslopij. Delamo postopoma. Kar je v naši lasti, obnavljamo, kar ni, skušamo vsaj ohraniti. Vasica ima izjemno krhek ekosistem – vsak kamen, ki se premakne, pusti pečat. Zato je vse, kar počnemo, skrbno načrtovano in usklajevano v okviru vaške skupnosti, kjer redno sestankujemo. Pomembno se je pogovarjati, zlasti z mlajšimi generacijami, s katerimi je ta dialog lažji.

Zakaj ste projekt na domačiji Škvor preimenovali Robidišče?

Ker gre za več kot le eno domačijo. Gre za celo vas. In čeprav je naša zgodba del te zgodbe, verjamemo, da moramo najprej graditi skupnost – ne le turizma ali posameznih nastanitev. Robidišče ni kulisa, ampak živ organizem. In prav je, da v ospredje postavimo vas kot celoto.

Kaj Robidišče trenutno ponuja in kaj vse še načrtujete?

Poleg klasičnih nastanitvenih možnosti – sob in počitniških hišic – Robidišče ponuja predvsem prostor za oddih, ustvarjanje in sobivanje z naravo. Gostimo umetnike, študente, arhitekte, delavnice, team buildinge … Nekdanji hlev je postal galerija z razstavo starih fotografij, obnavljamo vrtove, imamo kokoši, račke, osla. Poleti se umaknemo na planino, kjer smo del pašne skupnosti in izdelujemo svoj sir in druge mlečne izdelke, ki jih ponujamo obiskovalcem. Vas je prepoznana kot kolesarska destinacija, upamo, da kmalu ponovno vzpostavimo kolesarski park. Prav tako je v vasi križišče daljinskih pohodnih poti.

V vasi deluje še en hotel, tako da lahko namestimo skupaj več kot 40 obiskovalcev, odprla se je gostilnica na meji, kjer strežejo hrano. Vse to so drobni, a ključni premiki. Vsaka nova dejavnost je kamen v skupni sliki.

Kdo so vaši obiskovalci?

Naši gostje so družine, samostojni popotniki, motoristi, pohodniki in kolesarji, veliko je skupin prijateljev ali tistih, ki jih druži nek interes. Veliko jih pride zaradi kolesarskih ali pohodniških poti, še več zaradi občutka miru in iskrenosti. Zelo nas veseli, da se radi vračajo. Nekateri celo ostanejo – v zadnjih letih sta se v vasi naselila dva tujca, ki sta si tu ustvarila dom. Nista vikendaša – sta del skupnosti. To je prihodnost.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost turizma na podeželju?

Vidim jo zelo jasno – a ne kot masovni turizem, temveč kot obliko bivanja, sobivanja z naravo in krajem. Svet je poln ljudi, ki iščejo točno to: stik z resničnim, z ljudmi, z zgodbami. A da to omogočimo, potrebujemo osnovno infrastrukturo in povezovanje ter posluh za »pogumne eksote«. Iskreno – ker nas je malo, smo sistemsko tudi na lokalni ravni pogosto spregledani. Za vse se moramo boriti – za cesto, košnjo trave, signal … Zato smo še posebej hvaležni, da se naša zgodba znajde v medijih, kot je Rodna gruda. Da nas slišijo tudi Slovenci po svetu, ki morda v tej zgodbi prepoznajo nekaj svojega. Tak glas je za nas dragocen. Z veseljem opažamo, da prihajajo tudi ljudje, ki v vasi ne iščejo le oddiha, ampak si tu ustvarijo dom. Dva “nomada” iz tujine sta Robidišče izbrala za svoje stalno bivališče. In to ni turizem, to je prihodnost. Ti ljudje niso vikendaši – temveč del skupnosti, če jih znamo vključiti. Zato je ključno, da zagotovimo osnovno infrastrukturo in gradimo novo identiteto na starih vrednotah: sodelovanju, spoštovanju in trdem delu. Tudi naši otroci odraščajo v mestu, a se z veseljem vračajo v vas. Čez vikende in počitnice smo tu skupaj in čutiti je, da jim ta prostor nekaj pomeni. Morda ne znajo tega še ubesediti, a razumejo, koliko truda je potrebno, da iz “nič” nastane nekaj. Da nič ne pride samo od sebe. Čutijo vrednost dela, skupnosti, narave. Imajo svojo viber skupino z drugimi otroki iz vasi in to ni majhna stvar – to je nekaj, kar gradi identiteto. In to je naš največji up za prihodnost.

Obenem pa ne smemo pozabiti, da brez kmetijstva podeželja ne bo. Kmetje oblikujejo krajino, skrbijo za hrano, za stik s tlemi. Če jih ne bomo sistemsko podprli, bodo pašniki prazni – in tudi najlepša vas ne bo imela prihodnosti. A verjamem, da se stvari lahko spremenijo. Posamezniki to že dokazujejo. Z malo več posluha in sodelovanja pa bo podeželje postalo to, kar si želimo – prostor prihodnosti, ki temelji na starih vrednotah.

Blanka Markovič Kocen

Foto: arhiv S. M.