Čas nepreklicno teče; zgodilo se je veliko stvari – osebno, v skupinah in kolektivno. Pomemben datum si zasluži spomin: pred 35 leti se je v Buenos Airesu, natančneje v Kulturnem centru Recoleta (CCR) – simboličnem in sijajnem prizorišču – 7. marca 1991 odprla razstava Dialog med dvema svetovoma. Osredotočila se je na delo slovenskega arhitekta Viktorja Šulčića, ki je sodeloval pri pomembnih in monumentalnih projektih v tem mestu, vključno s tržnico Abasto Proovedor, stadionom Boca Juniors, vhodom na pokopališče Luján in mnogih drugih. Pokrovitelji razstave so bili minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, dr. Janez Dular, Ministrstvo RS za kulturo in SIM (Simbolna misija Slovenije), ki je omogočila njeno selitev.
Do raziskave in disertacije dr. Irene Mislej, ki je tudi kustosinja razstave, je bilo o Sulčiću v Argentini malo znanega, čeprav so bila dela s podpisom “Delphini, Sulcic, Bes” znana. Zato je njegovo delo ostalo nekoliko v senci. Omenjena razstava je prišla, da bi mu, kot je primerno povedal arhitekt Luis Grossman, izkazala nekaj pravice glede Sulčićevega tihega prispevka k tako emblematičnim delom.
Iz Trsta prek Zagreba v Argentino
Sulčić se je rodil leta 1895 v Svetem Križu pri Trstu. Med letoma 1920 in 1923 je študiral umetnostno zgodovino v Firencah v Italiji, nato pa je nadaljeval študij arhitekture v Bologni, kjer je diplomiral. Študiral je tudi likovno umetnost. Kratek čas je preživel v Zagrebu, kjer je med drugim spoznal kiparja Ivana Meštrovića. V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je posvetil potovanjem po Argentini in slikanju. Na jugu je spoznal antropologa Janeza Benigarja, ki mu je kasneje posvetil pisanje knjige “Modri mož, ki je umrl sede”.
Leta 1924 se je vrnil v rodno Slovenijo, kjer je kot Slovenec, ki je živel pod Mussolinijevim fašističnim režimom, ostal brez službe. Njegov prijatelj Luis Migoni iz Buenos Airesa ga je spodbudil, da pride v Argentino, kamor je prispel leta 1924 in živel do svoje smrti leta 1973.
Ustvarjanje razstave
Namen teh vrstic je z lepimi spomini osvetliti proces ustvarjanja te razstave. Do leta 1987 sem študiral in živel v Ljubljani, ko smo se z družino odločili, da se vrnemo v Argentino. Takrat me je profesorica Irene Mislej prosila, naj posnamem serijo črno-belih fotografij del Viktorja Šulčića v Buenos Airesu z idejo, da bi kmalu pripravili razstavo.
Po eni strani bi lahko rekel, da je bila to moja prva profesionalna izkušnja fotografiranja arhitekturnih del in čutil sem ogromno odgovornost. Po drugi strani pa sem navezal stik z arhitektoma Marjanom Eiletzom in Juretom Vombergarjem, saj je bila ideja, da bi v prihodnjih letih v Argentini organizirali poklonsko razstavo njunim delom. Spoznal sem tudi Fedorja Šulčića, arhitektovega sina, ki je bil po naključju moj sosed. V naslednjih letih sva stkala prijetno prijateljstvo do te mere, da mi je zaupal preostanek očetovega arhiva, da ga dostavim v Slovenijo (Pilonova galerija), kar sem pravočasno opravil.
Pisana ekipa sodelavcev
Pri tej nalogi (ki sem jo tudi koordiniral) smo delali z omejenimi viri, a z veliko navdušenja, domišljije in profesionalnosti. Prej omenjenim arhitektom so se pridružili tudi arhitekt Alejandro Stoka, čigar družina se je prav tako izselila s slovenskega krasa, sam Fedor Sulcic, Robert Mislej, Amalia Perez Molek ter arhitekti Božidar Bajuk de Mendoza, Ruben Kersevan, arh. Iris Vodopivec. Bila je še posebej zanimiva izkušnja, saj so jo sestavljali izseljenci oziroma otroci slovenskih izseljencev iz dveh zgodovinskih obdobij: iz obdobja pred Slovenijo II in iz obdobja po Sloveniji II. To so bili ljudje in strokovnjaki z različnimi političnimi, ideološkimi in verskimi pogledi.
Bila je to izkušnja brez primere, saj je šlo za “prvi uradni slovenski kulturni dogodek v argentinskih javnih prostorih”, pri katerem so sodelovali člani obeh priseljenskih skupnosti. Resnica je, da se nam je, tudi pod vplivom nastajajočega duha časa, ko se je bližala slovenska neodvisnost od takratne Jugoslavije, vse zdelo lažje.
Korak k avtonomiji
Tako bi lahko rekli, da je bilo odprtje razstave v Buenos Airesu “epski kulturni podvig”, saj smo marca 1991 naredili “prvi korak k avtonomiji”, ker smo v nasprotju s protokolom zaobšli sodelovanje veleposlaništva SRFJ pri organizaciji in odprtju.
Poleg tega je imela razstava velik medijski vpliv: (Slovenski priseljenec, soočen z oblikovanjem in umetnostjo – arhitektka Ana de Brea – Clarín Architecture – 30. marec 1991). / (Viktor Sulcic: prisotnost v Argentini. Arhitekt Carlos Dibar – El Cronista – 17. april 1991). / (Viktor Sulcic: partner tišine – arhitekt Luis Grossman – La Nación – 15. maj 1991),/ arhitekt Marjan Eiletz pa jo je sam izpostavil v tedniku Svobodna Slovenija: Viktor Sulcic, spet med nami – april 1991. Sledilo je pismo inženirja Joséja Antonica uredniku časopisa La Nación, v katerem je pojasnil izvor imena “Bombonera” za stadion Boca Juniors (13. marec 1991).
Dialog o različnih arhitekturnih vprašanjih
Priložnost se je ponudila z vrsto okroglih miz, ki jih je organiziral Jorge Glusberg, direktor CAYC (Centra za umetnost in komunikacijo), kjer se je po zaslugi prispevkov dr. Irene Mislej, umetnostne zgodovinarke, in sodelovanja uglednih argentinskih arhitektov, kot so Luis Benedit, Clorindo Testa, Osvaldo Giesso in Juan Carlos López, odprla plodna razprava in dialog o različnih arhitekturnih vprašanjih, vključno z “recikliranjem in prenovo v arhitekturi”. To je bilo še posebej pomembno glede na to, da je bila v teh letih veletržnica Mercado de Abasto, sveti tempelj modernosti, načrtovana za preureditev v nakupovalno središče.
Po besedah dr. Irene Mislej je V. Sulčić prispeval poglobljeno poznavanje klasične umetnosti, njegovo delo pa odraža sintezo dveh svetov, starega in novega, s čimer so njegovi prispevki obogatili novi narod, ki ga je sprejel.
Nova razstava
Pot do njegovega priznanja je bila odprta in leta 2010 je bila organizirana še ena razstava. Ponovno sem delal s fotografsko zbirko (digitalno in barvno) del Viktorja Šulčića, ki je shranjena v arhivu Obalne galerije v Piranu. (Za to razstavo bomo našli ustrezen spominski datum.)
Leta 2018 sem bil povabljen, da posnamem fotografijo Mercado de Abasto (veletržnice), ki je postala slovensko-argentinska poštna znamka.
Zdelo se mi je primerno, da ustvarim to spominsko slovesnost glede na njen simbolni pomen in izrazim svojo hvaležnost tistim, ki so mi zaupali to nalogo, in posledično za vizualni prispevek, ki sem ga lahko dal ob tej priložnosti. Odprl se je kulturni dialog med državama – države, iz katere so odšli, in novo, ki je sprejela tisoče Slovencev.
Oskar Molek
