Najmlajše slovensko mesto Nova Gorica in sosednja Gorica sta na evropskem in svetovnem nebu zažareli kot prva brezmejna evropska prestolnica kulture v zgodovini. Z njima pa tudi Slovenija, naša razkošna kultura, vrhunska umetnost, iskriva ustvarjalnost in edinstvena dediščina.

O tem pomembnem in organizacijsko zahtevnem projektu ter njegovih učinkih v prihodnosti je za Rodno grudo spregovorila Neda Rusjan Bric, pobudnica evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica, vodja kandidature, režiserka otvoritvene slovesnosti in zdaj umetniška svetovalka GO! 2025.

Kakšne priložnosti Novi Gorici ponuja EPK? 

EPK ponuja številne priložnosti ne le Novi Gorici, temveč tudi Gorici. Priložnosti so take, da jih je treba izkoristiti, vendar je od nas odvisno, na kakšen način bomo to storili – pa ne samo od ekipe EPK, ampak od celotnega okolja: Občine Nova Gorica, drugih okoliških občin, gospodarstvenikov, društev, kulturnih in drugih institucij, turističnih delavcev. Že štiri leta kandidature in štiri leta priprave na EPK lahko opazujemo, kakšen vpliv ima EPK na naše območje – mediji se izjemno zanimajo za nas. Imamo povečan obisk na Trgu Evrope, novo železniško postajo … Tako da so ti trendi vidni in tudi izmerljivi. 

 Kako se naslovi podeljujejo in kakšna so merila za njihovo pridobitev? 

To je zelo dolgotrajen postopek, kar pomeni, da je treba začeti dovolj zgodaj. Mi smo začeli kar štiri leta pred končno odločitvijo. Mesta v državi, ki so napovedana za tisto leto (za leto 2025 sta bili napovedani Slovenija in Nemčija), premislijo in se odločijo, ali se bodo prijavila. To pomeni, da morajo narediti res podrobno pripravo področja – kaj je zanje dobrega, kakšni so izzivi, težave, ki bi jih z EPK lahko naslovili, in seveda tudi – in to je cilj – da bi prek umetnosti in kulture stanje izboljšali. 

Vsako od teh mest nastopi pred desetčlanskim panelom (Evropska komisija izbere desetčlansko komisijo iz Evrope, ki spremlja vsa mesta EPK in njihove kandidature ter odloča, kdo bo šel v naslednji krog), podajajo pripombe, debatirajo. Čez nekaj mesecev pa nastopi finalni krog, v katerem se odločijo, kdo bo novi nosilec naslova EPK. 

 Kako ste se v Novi Gorici pripravili na izvedbo tega projekta? 

Takrat sem bila pobudnica in tudi vodja kandidature. Prvi sestanek smo imeli 1. decembra 2016, kar pomeni, da smo se pripravljali dolga štiri leta. Sprva je bila to zelo majhna ekipa – predstavniki društev, institucij, univerz, šolstva, kulturnih ustanov. Zadnji dve leti se mi je profesionalno pridružila še Vesna Humar in skupaj sva  vodili kandidaturo, tako da sva napisali prijavno knjigo in jo februarja 2020 oddali. 

 Katere so oziroma bodo ključne prireditve v sklopu EPK? 

Začele so se že dve, tri leta nazaj, nekatere se začenjajo šele letos. Tiste, ki so se začele že prej, se letos dopolnjujejo in se bodo pokazale v polnem razcvetu. Izpostavila bi lahko vsekakor obnovljeni Trg Evrope in celotno mejno območje, na katerem žal še ni EPIC-a, ki pa bo vsak čas dograjen. To je obnovljeno staro skladišče ob železniški postaji, kjer bo stala Evropska platforma za interpretacijo 20. stoletja – neke vrste muzej in platforma, kjer se bodo odvijali različni dogodki. V glavnem bo tam interpretacija naše zgodovine z obeh strani – slovenske in italijanske – seveda z vpogledom v evropsko zgodovino. Pri nas se je namreč v 20. stoletju zgodila meja, imeli smo krvavo obdobje 1. svetovne vojne na Soški fronti, 2. svetovno vojno, hladno vojno in padec meje v tem stoletju. 

Dodekalogija – 12 gledaliških predstav režiserja Tomija Janežiča – popolnoma različnih, narejenih ne le tukaj, temveč tudi v Ljubljani, Temišvaru, Novem mestu, Ukrajini (v Ivano-Frankivsku), s številnimi igralci in lokalnimi prebivalci, ki sodelujejo. To je v evropskem in svetovnem merilu nekaj zelo posebnega. Temu projektu ter obema mestoma in območjema se je posvetilo, z režiserjem na čelu, dobra tri leta. 

Od Zorana Mušiča, ki bo imel kar nekaj razstav, do plesne predstave Brezmejno telo, jezikovnih projektov, do projektov na obeh straneh meje – tega je toliko, da vsega preprosto ni mogoče povedati. Vsak lahko zase najde tisto, kar mu najbolj ustreza. Poskrbeli smo za to, da imamo ne le elitno kulturo in umetnost, ampak tudi kulturo za prebivalce, da gremo tudi na ulice in da se nam pridružijo vsi tisti, ki ne hodijo v galerije, kulturne institucije, kot so kulturni domovi in podobno. 

 Kdo vse dogajanje povezuje/koordinira? 

Tukaj dela celotna ekipa EPK. Na slovenski strani je to Zavod GO! 2025 z direktorico Mijo Lorbek na čelu, programskim direktorjem Stojanom Pelkom, jaz sem trenutno umetniška svetovalka, pa še vrsta ljudi, ki se ukvarja bodisi s projekti, bodisi z ogromno birokracije. Na italijanski strani se je vključila Furlanija – Julijska krajina. Naredili so tudi svoj program »GO in prijatelji«. Ta program je seveda obsežnejši, saj zajema širše območje – od Trsta do Čedada, Vidma ter seveda EZTS  (Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje)  z direktorico Romino Kocina, ki skrbijo za določene vidike EPK na italijanski strani meje. 

 V čem bo Nova Gorica drugačna od Maribora, ki je ta naziv nosil leta 2012? 

Vsako mesto je drugačno od drugega. Tako bo Nova Gorica popolnoma drugačna od Maribora, kot je bil Maribor popolnoma drugačen od katerega koli drugega mesta. Pri EPK so samo smernice natančno določene. Na primer, programska knjiga je sestavljena le iz odgovorov na določena obvezna vprašanja. Vsako mesto pa mora oceniti svoje stanje, cilje, potrebe, probleme in jih nasloviti na zelo različne načine. Poudariti je treba, da EPK ni razglednica, kako smo najboljši in najlepši, ampak moramo naslavljati težave, izzive, ki jih potem skozi ta projekt lahko začnemo reševati. 

Naša značilnost je, da smo prva čezmejna evropska prestolnica kulture in da naslavljamo to čezmejnost in sodelovanje med dvema različnima kulturama, ki sta v prejšnjem stoletju imeli tako krvavo zgodovino, kot smo jo imeli mi na tem območju. 

 Kakšne dolgoročne učinke projekta pa pričakujete? 

Učinki se kažejo že danes, vendar bomo o njih lahko govorili šele v prihodnjih letih. Imamo celo vrsto programov, ki se imenujejo dediščina EPK. Med drugim so to stvari, ki so fizične: železniška postaja z vsem, kar smo tam naredili za kulturne dogodke tudi v prihodnje, dve vrtači, ki sta kot majhna amfiteatra, celoten Trg Evrope, Urbana osmica (gostinski objekt s kulturnim dogajanjem), celoten zeleni obmejni pas. 

So pa tudi projekti, ki so zdaj zaživeli, vendar imajo tendenco, da bodo živeli tudi naprej – od plesnega ansambla MN Dance Company do raznih drugih projektov, ki so zasnovani tako, da bodo dediščina EPK. 

 Kaj ta projekt pomeni za Slovenijo? 

Zelo veliko – oziroma toliko, kolikor ga posameznik prepozna. Projekt je priložnost; zmaga je priložnost in ne cilj. To je priložnost, ki omogoča, da izkoristiš možnosti, ki jih ta naziv ponuja. To velja za lokalno skupnost, Novo Gorico in Gorico, pa tudi za Slovenijo samo. Ministrstvo je ta potencial prepoznalo in nam seveda pomaga – tudi finančno. Ministrstvo je zavezano EPK, ker sodeluje ne glede na to, katero mesto zmaga. Tako tudi Slovenija postane bolj prepoznavna v Evropi in širše skozi EPK, ki je tisto leto izpostavljena. To je treba le na pravi način izkoristiti.

Blanka Markovič Kocen

Foto: Jernej Humar, Ana Rojc, Luka Carlevaris, Zoso

Portret Neda Rusjan Bric, Foto: Jernej Humar

Projekti-Foto 1 in 2: Jernej Humar

Foto 3: Arhiv BridA