»Skrb za Slovence v zamejstvu in po svetu mi pomeni veliko več kot zgolj opravljanje ministrske funkcije. To je področje, ki mi je že dolgo osebno zelo blizu in ki sem mu tudi v času svojega poslanskega dela namenjala veliko pozornosti. Danes pa imam priložnost, da to povezanost še poglobim in skupaj s sodelavci naredim tudi konkretne korake za naše rojake,« je v pogovoru za Rodno grudo uvodoma povedala ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko. »Priznam, da so srečanja s Slovenci zunaj meja domovine zame pogosto zelo čustvena. Ko si tisoče kilometrov od Slovenije, pa te rojaki sprejmejo s slovensko pesmijo, iskrenim nasmehom in toplim stiskom roke, se te to resnično dotakne. Še posebej, ko spoznaš ljudi, ki so Slovenijo zapustili pred desetletji, ali njihove potomce, ki morda naše države sploh še niso obiskali, pa vendar s takšnim ponosom govorijo o svojih slovenskih koreninah.«

Med nedavnim obiskom v Združenih državah Amerike je to povezanost občutila na prav poseben način. »Srečala sem številne rojake, ki so si življenje ustvarili daleč od domovine, a Slovenijo še vedno nosijo globoko v srcu. Nekateri že desetletja, drugi skozi spomine svojih staršev in starih staršev. Ob takšnih srečanjih se vedno znova zavem, da domovina ni samo kraj, kjer živimo. Domovina je tudi občutek, spomin, jezik, pesem in nekaj, kar nosimo v sebi.

Prav ob teh srečanjih pa pogosto pomislim tudi na nas, ki imamo privilegij živeti v Sloveniji. Kako pogosto se sploh zavemo, kakšno bogastvo imamo? Da živimo v svoji državi, govorimo svoj jezik, smo obdani s svojo kulturo in lahko vsak dan uživamo lepote naše domovine. Vse to se nam včasih zdi samoumevno. Šele ko srečaš ljudi, ki so od Slovenije oddaljeni tisoče kilometrov, pa jo kljub temu tako iskreno ljubijo, se zaveš, kako dragoceno je vse, kar imamo.

Želela bi si, da bi se tudi Slovenci doma večkrat ustavili in pomislili, kaj nam pomeni naša domovina. Da bi bili nanjo bolj ponosni, da bi bolj cenili naš jezik, kulturo, zgodovino in vse, kar so generacije pred nami ustvarjale in ohranjale. Ljubezen do domovine ni nekaj zastarelega in ni zgolj beseda, ki jo izrečemo ob državnih praznikih. Je vrednota, ki jo živimo vsak dan – v odnosu do svojega jezika, ljudi, naše kulturne dediščine in države. In predvsem je nekaj, kar bi morali z zgledom prenašati na svoje otroke.

Včasih imam občutek, da nas prav Slovenci, ki živijo daleč od domovine, s svojo iskreno pripadnostjo učijo, kako dragoceno je biti Slovenec. Kar je nam samoumevno, je marsikje po svetu rezultat izjemne predanosti družin, učiteljev, kulturnih društev in številnih prostovoljcev. Njihova ljubezen do Slovenije je lahko navdih tudi nam, ki živimo doma.

Želela bi si, da bi Slovenci v matični domovini bolje razumeli, da naši rojaki niso nekdo, ki živi daleč stran in se ga spomnimo le ob posebnih priložnostih. So del nas. Del naše skupne zgodovine, sedanjosti in prihodnosti. Njihove zgodbe, znanje, izkušnje in dosežki bogatijo celoten slovenski prostor.

Slovenstvo se ne konča na državni meji. In če si nekaj resnično želim, je to, da bi se vsi Slovenci, ne glede na to, kje živimo, počutili kot velika slovenska družina. Da bi bili ponosni na svoje korenine, na svojo domovino in na to, da smo Slovenci. Kajti ljubezen do domovine je tista vez, ki nas lahko povezuje tudi takrat, ko nas ločujejo oceani in celine.

Štiri leta ste kot predsednica parlamentarne komisije spremljali problematiko Slovencev v zamejstvu in po svetu, zdaj ste prevzeli odgovornost za oblikovanje in izvajanje politike na tem področju. Kaj vam je delo v komisiji pokazalo o dejanskih potrebah rojakov in katere izkušnje boste kot ministrica najlažje prenesli v prakso?

Štiri leta vodenja Komisije Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu so bila zame izjemno dragocena izkušnja, predvsem pa obdobje številnih osebnih srečanj, pogovorov in spoznavanja življenjskih zgodb naših rojakov.

Že takrat sem se zavedala, da o Slovencih zunaj meja domovine ne moremo odločati zgolj iz pisarn v Ljubljani. Treba je iti med ljudi, jih poslušati, razumeti njihove skrbi in predvsem začutiti okolje, v katerem živijo. Zato mi je bilo posebej pomembno, da smo predstavnikom slovenskih skupnosti omogočili neposredno sodelovanje pri delu komisije. Želela sem, da njihov glas pride do odločevalcev in da se o njihovih vprašanjih ne pogovarjamo brez njih.

V teh letih sem spoznala veliko izjemnih ljudi. Takšnih, ki za ohranjanje slovenskega jezika in kulture namenjajo ogromno svojega prostega časa, pogosto povsem prostovoljno. Ljudi, ki jih ne vodi osebna korist, temveč iskrena želja, da bi tudi njihovi otroci in vnuki vedeli, kdo so in od kod prihajajo. Prav te zgodbe so se me najbolj dotaknile in mi dale dodatno motivacijo za delo.

Danes imam kot ministrica veliko prednost, da številne skupnosti in njihove predstavnike že poznam. Poznam njihove pobude, pričakovanja in tudi razočaranja, ki so se morda nabirala skozi leta. Zato si želim, da bi čim več dobrih predlogov lahko prenesli v konkretne rešitve. Ob tem pa se zavedam, da vsega ni mogoče rešiti čez noč. Lahko pa ljudem pokažemo, da jih slišimo, njihove težave jemljemo resno in smo pripravljeni iskati rešitve.

Vedno sem verjela, da politika ne sme izgubiti stika z ljudmi. In prav na tem področju je osebni stik še posebej pomemben.

 Vaš predhodnik Matej Arčon je med pomembnejšimi poudarki svojega mandata izpostavljal povezovanje slovenskih skupnosti na različnih področjih, krepitev gospodarskega sodelovanja in vzpostavitev informacijske točke za vračanje Slovencev v domovino. Katero njegovo delo bi želeli nadaljevati, kje pa vidite prostor za drugačne pristope ali nove rešitve?

Prepričana sem, da je pri skrbi za Slovence v zamejstvu in po svetu izjemno pomembna kontinuiteta. To ni področje, kjer bi morali ob vsaki menjavi vodstva začenjati znova. Naši rojaki potrebujejo stabilnega in zanesljivega partnerja, ki mu lahko zaupajo. Z nekdanjim ministrom Matejem Arčonom sva že v času mojega vodenja parlamentarne komisije dobro sodelovala. Veseli me, da sva vlogi zamenjala in tudi ob predaji poslov poudarila pomen nadaljnjega sodelovanja v dobro naših rojakov.

Vsekakor želim nadaljevati dobre projekte, predvsem na področju povezovanja slovenskih skupnosti, gospodarskega sodelovanja in podpore Slovencem, ki razmišljajo o vrnitvi v domovino. Ob tem pa želim dati tudi svoj osebni pečat.

Zelo blizu mi je področje mladih in slovenskega jezika. Ko se pogovarjam z rojaki, pogosto slišim skrb, kdo bo čez deset ali dvajset let nadaljeval delo slovenskih društev, kdo bo učil otroke slovensko in kdo bo ohranjal naše običaje. To so povsem upravičena vprašanja, na katera moramo odgovarjati že danes.

Posebno pozornost želim nameniti tudi boljši obveščenosti in gospodarskemu povezovanju, kjer imamo zagotovo številne neizkoriščene potenciale.

Predvsem pa želim, da bi bil naš urad ljudem blizu. Da bi rojaki vedeli, da lahko pokličejo, vprašajo, predlagajo in da bodo na drugi strani našli nekoga, ki jim želi pomagati.

Moja želja ni zgolj nadaljevati dobrih projektov, temveč ustvariti tudi nove priložnosti, zaradi katerih bodo naši rojaki čutili, da Slovenija nanje misli in računa.

Položaj avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah se v marsičem razlikuje od položaja izseljencev in njihovih potomcev na drugih celinah. Kako boste usklajevali potrebe tako različnih skupnosti, ne da bi pri tem katera od njih ostala prezrta? Kje so po vašem mnenju danes največje razlike med njihovimi pričakovanji in možnostmi Slovenije?

Vsaka slovenska skupnost ima svojo zgodbo. In prav to je tisto, kar me pri mojem delu vedno znova navdušuje.

Ko obiščem naše rojake na avstrijskem Koroškem, v Porabju ali Italiji, se srečujem z vprašanji ohranjanja slovenskega jezika, dvojezičnega šolstva, manjšinskih pravic in pogojev za delovanje slovenskih ustanov. To so vprašanja, ki neposredno vplivajo na vsakdanje življenje ljudi in na prihodnost slovenskih skupnosti.

Nekoliko drugačno izkušnjo doživim ob srečanjih s Slovenci na drugih celinah. Tudi tam se soočajo z izzivom ohranjanja slovenskega jezika, vsaka država ali skupnost na svoj način.  Skupnosti se soočajo z izzivi ohranjanja slovenskih domov, cerkva ter vključevanja mladih v društvene aktivnosti. Na drugi strani se mladi danes povezujejo drugače ter predvsem iščejo nove načine povezovanja.  Posebej me gane, ko srečam potomce slovenskih izseljencev, ki se trudijo izgovoriti nekaj slovenskih besed. Morda njihov jezik ni popoln, a v njihovih očeh vidiš iskreno željo po povezanosti s Slovenijo. In to je tisto, kar šteje.

Ne želim, da bi katera koli skupnost imela občutek, da je manj pomembna. Res pa je, da so njihove potrebe različne in da zato potrebujejo tudi različne oblike podpore.

Našim rojakom v sosednjih državah moramo pomagati predvsem pri uresničevanju njihovih pravic, ohranjanju jezika, šolstva in ustanov. Slovencem po svetu pa moramo omogočati čim več priložnosti za povezovanje, učenje jezika, spoznavanje domovine in sodelovanje z njo.

Ob tem se mi zdi pomembno, da se zavedamo, da ne glede na to, ali nekdo živi nekaj kilometrov za slovensko mejo ali na drugem koncu sveta, si želim, da bi čutil, da je za Slovenijo pomemben.

 Ohranitev slovenskega jezika je eden temeljnih pogojev za dolgoročno preživetje narodne identitete, zlasti med mladimi generacijami, ki odraščajo v večjezičnem okolju. Katere konkretne ukrepe bi želeli okrepiti, da bi se mladi Slovenci v zamejstvu in po svetu tudi sami odločali za učenje jezika, spoznavanje slovenske kulture in ohranjanje vezi s Slovenijo?

Slovenski jezik je srce naše identitete. Je nekaj, kar nas povezuje tudi takrat, ko nas ločujejo tisoči kilometrov.

V Sloveniji se včasih niti ne zavedamo, kako dragoceno je, da lahko vsak dan govorimo slovensko. Da otroci slišijo slovensko besedo doma, v vrtcu, šoli in na ulici. Za številne naše rojake pa je to nekaj, za kar se morajo vsakodnevno truditi.

Ko srečam otroka, ki živi daleč od Slovenije, pa mi ponosno zapoje slovensko pesem ali pove nekaj stavkov v slovenščini, me to vedno znova gane. Za temi nekaj besedami je namreč pogosto ogromno truda staršev, starih staršev, učiteljev in celotne skupnosti. Zato so prav mladi ena mojih najpomembnejših prednostnih nalog.

Želim si, da bi še okrepili podporo poučevanju slovenskega jezika, slovenskim šolam, učiteljem in kulturnim društvom. Posebej pomembno se mi zdi tudi ustrezno ovrednotiti delo tistih, ki že dolga leta, pogosto prostovoljno, skrbijo, da slovenska beseda ne utihne. Veliko priložnost vidim v poletnih šolah, mladinskih taborih, izmenjavah in drugih programih, ki mladim omogočajo neposredno izkušnjo Slovenije. Predstavljajte si mladega človeka, ki je odraščal v Argentini, Ameriki ali Avstraliji in prvič pride v Slovenijo. Spozna kraje, o katerih so mu pripovedovali stari starši, sliši jezik svojih prednikov, spozna vrstnike in sklene prijateljstva. Takšna izkušnja lahko v njem prebudi občutek pripadnosti, ki ga bo spremljal vse življenje. Želim si, da bi takšno priložnost dobilo čim več mladih.

Ob tem pa se moramo zavedati, da mladi živijo v drugačnem svetu. Nagovarjati jih moramo tudi prek digitalnih vsebin, družbenih omrežij in sodobnih načinov povezovanja. Predvsem pa jim ne smemo ustvarjati občutka, da je ohranjanje slovenstva zgolj dolžnost do prednikov.

Želim si, da bi bila Slovenija zanje nekaj lepega. Nekaj, na kar so ponosni. Da bi slovenščino govorili zato, ker si to želijo, in da bi se v Slovenijo radi vračali, ker se tukaj počutijo doma.

 Slovenske skupnosti po svetu niso pomembne le kot varuhinje jezika in tradicije, temveč tudi kot vir znanja, izkušenj, poslovnih povezav in novih razvojnih priložnosti. Kako bi lahko Slovenija bolje izkoristila potencial rojakov v tujini, obenem pa jim ponudila več razlogov za sodelovanje z domovino – tudi če se vanjo ne nameravajo vrniti?

Ob svojih obiskih v tujini sem vedno znova navdušena nad tem, koliko uspešnih, sposobnih in ustvarjalnih Slovencev deluje po svetu.

Posebej močan vtis je name naredil nedavni obisk Združenih držav Amerike, kjer sem se srečala s slovenskimi podjetniki, raziskovalci, strokovnjaki in mladimi, ki ustvarjajo svoje zgodbe o uspehu v enem najbolj konkurenčnih okolij na svetu. Na Stanfordu in ob drugih srečanjih sem se ponovno prepričala, da imamo Slovenci izjemno veliko znanja, sposobnosti in podjetniškega poguma. Ob takšnih pogovorih sem ponosna, da prihajamo iz iste države. Hkrati pa se vedno znova vprašam, ali znamo v Sloveniji dovolj dobro prepoznati in povezati vse to znanje.

Naši rojaki po svetu niso samo ambasadorji slovenske kulture. So tudi pomembni povezovalci gospodarstva, znanosti, izobraževanja in novih razvojnih priložnosti. Zato želim še dodatno spodbujati gospodarsko povezovanje, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi klubi, raziskovalnimi ustanovami in organizacijami, ki povezujejo Slovence po svetu.

Ob tem pa želim posebej poudariti, da uspeha ne smemo meriti samo s številom ljudi, ki se vrnejo v Slovenijo. Seveda si želim, da bi se čim več Slovencev odločilo za vrnitev, še posebej mladih in visoko izobraženih. Toda razumem tudi, da so si mnogi ustvarili družine, kariere in življenje drugje. In to nikakor ne pomeni, da so za Slovenijo izgubljeni. Nasprotno. Lahko so naši najboljši partnerji, povezovalci in promotorji v svetu.

Ni nujno, da se vsi Slovenci vrnejo domov. Pomembno pa je, da Slovenija ostane del njihovega življenja in da skupaj ustvarjamo priložnosti, ki koristijo tako njim kot naši domovini.

Ob prevzemu funkcije ste med prednostnimi nalogami izpostavili tudi boljšo informiranost Slovencev zunaj meja matične domovine o delu in pristojnostih urada. Kako boste dosegli, da bodo informacije o razpisih, finančnih spodbudah, programih in možnostih sodelovanja dosegle tudi manjše organizacije ter posameznike, ne le že uveljavljenih skupnosti?

Ena mojih iskrenih želja je, da bi bil naš urad za rojake čim bolj dostopen. Da ga ne bi doživljali kot oddaljeno državno institucijo, ampak kot prostor, kjer lahko dobijo informacije, pomoč in podporo.

Ob obiskih slovenskih skupnosti se pogosto pokaže, da ljudje za določene možnosti sodelovanja ali podpore sploh ne vedo. Včasih je potrebna samo ena informacija, en pogovor ali prava povezava, da se lahko dobra ideja tudi uresniči. Zato želim, da informacije o razpisih, programih, finančnih spodbudah in drugih možnostih dosežejo čim širši krog naših rojakov. Pri tem imajo pomembno vlogo spletna stran urada, www.slovenci.si, naša prisotnost na vseh družbenih omrežij, slovenski mediji v tujini, diplomatsko-konzularna predstavništva in slovenske organizacije.

Vendar pa nobena spletna stran ne more povsem nadomestiti osebnega stika. Ko se srečaš z ljudmi, jih pogledaš v oči in jim prisluhneš, pogosto izveš veliko več, kot bi lahko prebral v katerem koli poročilu. Posebno pozornost želim nameniti tudi manjšim skupnostim in posameznikom, ki morda niso vključeni v večje organizacije. Slovenija mora ostati dostopna tudi njim.

Pomembno se mi zdi tudi, da uporabljamo sodobne komunikacijske poti in da znamo naše delo približati mladim generacijam.

Želim si, da bi vsak rojak vedel, da so vrata našega urada zanj odprta. Da ni nepomembnih vprašanj in da se za vsako pobudo skriva človek, ki mu je Slovenija pomembna.

Vsaka razvojna vizija je odvisna tudi od finančnih in kadrovskih možnosti. Ali ima urad na voljo dovolj sredstev in ljudi za uresničevanje zastavljenih ciljev? Kako boste določali prednostne naloge, če bodo potrebe slovenskih skupnosti večje od razpoložljivih sredstev, in po katerih merilih boste presojali učinke podpore?

Zelo me veseli, da smo v predlogih državnih proračunov za prihodnji dve leti uspeli zagotoviti povečanje predvidenih sredstev za področje Slovencev v zamejstvu in po svetu. Za leto 2027 je predvidenih približno 14,2 milijona evrov, za leto 2028 pa približno 14,4 milijona evrov. To je pomemben korak naprej in jasen pokazatelj, da želimo podporo našim rojakom še okrepiti.

Toda ob vseh številkah se vedno znova spomnim, da za vsakim projektom stojijo ljudje. Za podporo učenja slovenskega jezika so otroci, ki se bodo lahko učili jezik svojih prednikov. Za sredstvi, namenjenimi kulturnemu društvu, so prostovoljci, ki pripravljajo prireditve, pevske vaje in srečanja. Za poletno šolo so mladi, ki bodo morda prav zaradi te izkušnje prvič zares začutili povezanost s Slovenijo.

In zato se mi zdi pomembno, da o proračunu ne govorimo samo kot o številkah. Dodatna sredstva želimo nameniti predvsem ohranjanju slovenskega jezika, kulture in identitete, mladim, podpori slovenskim društvom ter gospodarskemu povezovanju. Seveda vseh želja in potreb ne bomo mogli uresničiti. Zato bodo pri odločanju pomembni dolgoročni učinki, potrebe posameznih skupnosti in odgovorna poraba javnih sredstev.

Vesela sem tudi, da imam na uradu ekipo strokovnih in predanih sodelavcev. Brez njih številnih načrtov ne bi mogli uresničiti.

Zame bo največji uspeh, če bomo lahko rekli, da je z dodatnimi sredstvi zaživela nova dejavnost, da je več otrok dobilo priložnost učiti se slovensko ali da smo ohranili nekaj, kar bi sicer lahko za vedno izgubili.

9. Slovenci po svetu so lahko pomemben most med Slovenijo in državami, v katerih živijo, vendar je za to potrebno tudi sistematično sodelovanje z drugimi resorji, gospodarstvom, izobraževalnimi ustanovami in kulturnimi organizacijami. Kako nameravate zagotoviti, da skrb za rojake ne bo ostala zgolj naloga pristojnega urada, temveč bo postala skupna odgovornost države?

Skrb za Slovence v zamejstvu in po svetu ne sme biti samo naloga našega urada. To mora biti skupna odgovornost celotne države.

Vedno poudarjam, da imamo Slovenci eno samo domovino, ne glede na to, kje živimo. In prav zato moramo tudi kot država razmišljati širše. Naši rojaki niso pomembni samo za področje kulture in ohranjanja jezika. Pomembni so tudi za gospodarstvo, znanost, izobraževanje, turizem in mednarodno prepoznavnost Slovenije. Zato še dodatno krepim sodelovanje z drugimi ministrstvi, diplomatsko-konzularnimi predstavništvi, izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami, gospodarstvom ter kulturnimi organizacijami.

Ob nedavnih obiskih in pogovorih s predstavniki sosednjih držav sem se ponovno prepričala, kako pomembno je tudi sodelovanje na meddržavni ravni. Vprašanja slovenskega šolstva, jezika in manjšinskih pravic zahtevajo stalen dialog, medsebojno spoštovanje in vztrajnost.

Ob tem pa se mi zdi pomembno še nekaj. Želim si, da bi se tudi Slovenci v matični domovini bolj zanimali za življenje naših rojakov. Da bi poznali njihove zgodbe, spremljali njihove dosežke in razumeli, kako dragoceno je njihovo delo.

Ko obiščem slovensko skupnost v tujini in vidim, koliko energije, prostega časa in ljubezni ljudje vlagajo v ohranjanje slovenstva, se pogosto vprašam, ali znamo doma to dovolj ceniti.

Včasih se moramo odpraviti daleč od Slovenije, da še močneje začutimo, kaj pomeni biti Slovenec. Želim si, da bi to zavedanje prenesli tudi v naš vsakdan. Da bi se bolj povezovali, sodelovali in razumeli, da smo kljub različnim življenjskim potem del istega naroda. Naša naloga je graditi mostove. Ne samo med državami, temveč predvsem med ljudmi in generacijami.

Ko se bo vaš mandat iztekel, po čem bi želeli, da bi vas pomnili Slovenci v zamejstvu in po svetu? Katere tri spremembe ali konkretne rezultate bi si najbolj želeli doseči in kako boste sami vedeli, da ste jim s svojim delom res približali Slovenijo?

Ko sem prevzela funkcijo ministrice, nisem razmišljala o tem, po čem bi si želela, da bi se me ljudje spominjali. Razmišljala sem o tem, koliko dobrega lahko skupaj naredimo za naše rojake.

Če pa pogledam nekoliko naprej, si predvsem želim, da bi se me spominjali kot nekoga, ki jim je znal prisluhniti. Kot ministrice, ki ni ostajala samo za pisalno mizo, ampak je prihajala med ljudi, jih poslušala, razumela njihove skrbi in se iskreno trudila poiskati rešitve.

Želela bi si, da bi ljudje ob mojem imenu pomislili na odprtost, dostopnost in iskreno željo po povezovanju.

Če izpostavim tri področja, bi na prvo mesto postavila slovenski jezik in mlade. Moja velika želja je, da bi čim več otrok slovenskih staršev in starih staršev, ne glede na to, kje živijo, dobilo priložnost spoznati slovenski jezik, kulturo in domovino svojih prednikov. Da bi več mladih prihajalo v Slovenijo, sklepalo prijateljstva, spoznavalo svoje korenine in se sem z veseljem vračalo, saj bi se tukaj počutili doma.

Drugo področje je povezanost. Želim si, da bi bil naš urad še bolj dostopen, da bi se slovenske skupnosti počutile slišane in da bi tudi manjše organizacije ter posamezniki vedeli, da so pomemben del naše skupne zgodbe.

Tretje področje pa so priložnosti za prihodnost. Želim si več gospodarskega, znanstvenega in drugega sodelovanja, več povezovanja uspešnih Slovencev po svetu z domovino ter boljših pogojev za vse, ki razmišljajo o vrnitvi v Slovenijo.

Toda veste, kaj mi bo na koncu največ pomenilo? Če bom ob srečanju z našimi rojaki začutila, da smo naredili nekaj dobrega. Če mi bo kdo povedal, da je njegov otrok zaradi naše podpore dobil priložnost učiti se slovensko. Če bo kakšen mlad človek po obisku Slovenije rekel, da se želi še vrniti. Če bo kakšno društvo zaradi naše pomoči lahko nadaljevalo svoje delo. Ali če bo nekdo, ki je dolgo razmišljal o vrnitvi, v Sloveniji našel svoj novi dom. Takšne zgodbe imajo zame neprecenljivo vrednost.

Ob obiskih slovenskih skupnosti sem večkrat občutila veliko hvaležnost, da lahko opravljam to delo. Da lahko spoznavam ljudi, ki so kljub velikim razdaljam ohranili tako močno ljubezen do Slovenije. Njihova predanost je tudi zame velika spodbuda in odgovornost.

Če si nekaj resnično želim, je to, da bi naši rojaki ob koncu mojega mandata čutili, da jim je Slovenija nekoliko bližje. Kajti domovina ni samo kraj na zemljevidu. Domovina so ljudje, spomini, korenine in občutek, da nekam pripadaš. In če bomo uspeli ta občutek ohraniti ter ga prenesti na naslednje generacije, bomo naredili nekaj resnično pomembnega.

Slovenija je ena sama. In želim si, da bi jo vsak Slovenec, kjer koli na svetu že živi, čutil kot svoj dom.

Blanka Markovič Kocen

Foto: arhiv USZS