La Boca je zanimiva četrt na jugu mesta Buenos Aires, ob južni meji le-tega, torej ob reki Riachuelo. Sprva je bila poseljena predvsem s priseljenci iz Genove, ki so se ukvarjali s popravili plovil, ladij vseh vrst, čolnov, ki so zapuščeni sloneli ob bregu, dokler jih niso pred nekaj desetletji – na žalost – odstranili, saj so bili spomin in del pokrajine stare luke. Ko so barvali te barke, je navadno ostalo nekaj barve in so z njo, pomešano, pobarvali tudi revne pločevinaste hiše, nenačrtovano, kakor je pač naneslo.

La Boca kot turistična atrakcija

Ta značilnost, slikovitost je naredila iz Boce turistično atrakcijo, ki so se ji pridružili umetniki, med njimi Marjan, ki je tudi bil nekaj let predsednik društva umetnikov La Boce. Njegovi kovinski kipci, večinoma figure plesalcev ter glasbenikov tanga so postale zelo poznane in kmalu je bil njegov slog deležen tudi kopiranja. A Marjan ni samo kipar, tudi slikar. Tudi niso ti mali kipci njegovo najpomembnejše delo, so pravzaprav služba.  Je namreč tudi avtor znamenitih del, čudovitih slik ter drugih rokodelskih izdelkov.

Monografija, dvojezična, luksuzno opremljena, je bila najprej predstavljena v Sloveniji (ter Avstriji in Italiji), med junijem in septembrom t. l. , na številnih prizoriščih. Na teh predstavitvah so sodelovali mnogi priznani pevci in vokalne skupine, ki so popestrili dogodke.

Po Sloveniji predstavitev monografije v znameniti Marjanovi hiši

22. novembra pa je predstavitev potekala pri samem Marjanu, v La Boci, v njegovi hiši, tipični hiši te četrti, s slovenskimi grbi, narisanimi na polknih, slovenskimi zastavami povsod … Na vratih ime Marjan (ne pokastiljčeni Mariano) Grum, Museo Conventillo (Muzej “konventižo”, tako imenovane skupna stanovanja v uporabi pred sto leti), polna njegovih del ter slik njegove žene, tudi izjemne slikarke, hiša, ki jo obiskujejo šolarčki državnih osnovnih šol iz vsega mesta in okolice, politiki ter vladarji in ministri (seveda slovenski, a tudi drugih držav), umetniki, hiša, ki stoji tristo metrov od Bambonere – stadion Boca Juniors, ki ga je načrtoval slavni Viktor Sulčič.

Napolnili smo dvorišče, povabljenih nas je bilo veliko število, med njimi tudi veleposlanica RS v Buenos Airesu. Dogodek so zaokrožali različni nastopi, govori, pogovori. Povezovala ga  je Marjana Pirc, goste pa so nagovorili tudi veleposlanica Tina Vodnik, tudi z Marjanom, Damian Ahlin, predsednik Kulturne akcij), Mirjam Oblak ter Lučka – avtorica fotografij v monografiji, arheolog dr. Marcelo Weissel, tango v glasu Lili Bohinc ter plesalca Mora Noel Sanchez in Pablo Ugolini. Sledil je pogovor Andrejke Dolinar z Marjanom, ples in narodne noše z zakoncema Skarlovnik, branje pisma Alenke Jeraj, poslanke Državnega zbora RS, in še in še …

Dogodek se je razvil tako v kastliljščini kot v slovenščini, za konec je spregovoril Marjan, sledil pa je živahen pogovor med navzočimi, vino, prigrizki ter prodaja monografije.

Pogovor z navzočimi

Največ nam lahko pove Mirjam Oblak, ki je imela verjetno najpomembnejšo vlogo pri pripravi te monografije.

Kako je  prišlo do te  zamisli?

MO: Zamisel o monografiji o Marjanu Grumu se je porodila Lenartu Riharju, direktorju Rafaelove družbe. Ob več obiskih umetnikovega ateljeja je skupaj z ženo Jasmino začutil, da bi morala Grumova umetniška govorica doseči tudi domovino – deželo, ki ji umetnik namenja toliko bolečine, hrepenenja in ljubezni. Še posebej zato, ker je bilo njegovo delo v Sloveniji doslej razmeroma neznano.

Priložnost za uresničitev projekta se je pokazala, ko sva se z mojo sestro Lučko, profesionalno fotografinjo, odločili sodelovati pri nastajanju knjige. Začelo se je dveletno obdobje intenzivnega ustvarjalnega dela – polno pogovorov, raziskovanj in poglabljanja v umetnikov svet. Knjiga je nastajala med Slovenijo in Argentino, med dvema svetovoma, ki ju je povezovalo spoštovanje do umetnosti. Kljub razdalji je bilo sodelovanje iskreno, ustvarjalno in polno medsebojnega razumevanja, prava izmenjava idej in energije, ki je poganjala celoten projekt.

Proces nastajanja monografije je bil zame izjemno bogata in navdihujoča izkušnja. Poglobljeno raziskovanje Grumove umetniške poti mi je odprlo pogled v svet, kjer umetnost presega estetski izraz – postane način bivanja, prežet z notranjo močjo, ranljivostjo in neuklonljivo ustvarjalnostjo. Marjanova življenjska zgodba ni le pripoved o umetniku, temveč tudi pričevanje o vztrajnosti, veri in svobodi duha, ki kljubujejo času in okoliščinam.

Knjigo sva uredila z Lenartom Riharjem. Za lep izbor fotografij sta poskrbela fotografinja Lučka Oblak Čop v Argentini in Tamino Petelinšek za dela, ki so v zasebni lasti v Sloveniji. Akad. prof. dr. Milček Komelj je napisal izčrpno študijo o ustvarjalni pričevalnosti Marjana Gruma, Gregor Batagelj in Tomaž Rant sta prispevala zapisa o njegovem življenju, Andrejka Dolinar Hrovat je osvetlila umetnikovo pot, Darja Prašnikar Cerar pa se je posvetila delom Grumove žene, slikarke Noemi Beatriz Corvalán, ter prevzela tehnično uredništvo. Za oblikovanje knjige je poskrbela Mirjam Pezdirc. Monografijo je izdala Rafaelova družba v sodelovanju z založbo Družina d. o. o.

RF: Če se ne motim so bili tvoji, Oblakovi, sosedje Grumovih na Igu, ali je bilo v Tomišlju?

MO: Družina mojega očeta, Oblakovi, izhaja iz vasi Vrbljene, medtem ko korenine Marjanove družine segajo v bližnji Podkraj. Oba kraja spadata pod občino Ig. Družini sta se poznali že v domovini, v Sloveniji, pozneje pa sta ostali povezani tudi zaradi skupnih preživelih dni v begunskih avstrijskih taboriščih in v novem svetu – vezi, stkane nekoč, so se ohranile vse do danes tudi v Argentini.

Moj oče je sam po poklicu in duši umetnik, kar ga z Marjanom Grumom povezuje še globlje. Oba ju zaznamuje občutek za lepoto, ustvarjalna občutljivost in notranja potreba po izražanju tistega, kar presega besede. Poleg umetniške sorodnosti ju druži tudi skupno otroštvo v pokrajini pod Krimom – kraj, kjer se stikata narava in spokojnost, je oblikoval njun pogled na svet in pustil sledi v njunem delu.

Tako se skozi čas prepleta zgodba dveh družin in dveh umetnikov, povezanih z istim krajem, s podobnimi spomini in s skupno ljubeznijo do ustvarjalnosti.

Ko sem sodelovala pri nastajanju knjige o Marjanu Grumu, sem imela občutek, kot da pišem ne le o njem, temveč tudi o svojem očetu in številnih drugih, ki so doživeli podobno usodo – morali so zapustiti svoj rodni kraj zaradi komunizma in prestati neizmerne stiske. Knjiga se mi je zdela poklon Marjanu, njegovi družini in vsem, ki so prehodili podobno pot, poklon vztrajnosti, pogumu in človečnosti.

RF: Zbiranje gradiva za ilustrirati knjigo je verjetno bilo kar težko delo, saj je prostor v knjigi omejen, za pokazati je pa res veliko. Po kakšnem kriteriju ste izbirali dela za fotografiranje in objavo? Ter gradivo nasploh, besedilo itd?

MO: Zbiranje gradiva za ilustracijo knjige je bilo precej zahtevno. Grum je ustvaril veliko del, izmed katerih smo izbrali tista, ki so najbolj zgovorna, pripovedna, izvirna in umetniško bogata. Nekatera dela smo pridobili tudi iz osebnih zbirk posameznikov, organizacij ali skupin.

Za pripravo besedila smo zaprosili osebe, ki so Gruma poznale že vrsto let. Pri Batagelju in Rantu, ki sta pisala o njegovem življenju, je bilo dragoceno, da sta bila prav njegova soseda v Buenos Airesu in poznala njegovo družino.

Fotografski material je prispevala profesionalna fotografinja iz Argentine, prav tako pa tudi iz Slovenije. Podobno strokovno smo pristopili k študiji Grumovega dela in pisanju o umetniški poti Marjana Gruma. Tudi tehnična urednica in oblikovalka knjige sta bili izkušeni strokovnjakinji.

Glede vsebine, prvi del knjige sledi umetnikovi življenjski poti ter odpira pogled v njegov ustvarjalni svet. Osrednji del prinaša izbor Grumovih del, ki jih ponekod dopolnjujejo njegove misli. Zaključek pa je posvečen ženi Noemi, slikarki, ki jo Grum globoko spoštuje in ki s svojimi deli pomembno dopolnjuje njegovo zgodbo.

Sestavili smo knjigo v dveh jezikih – slovenskem in španskem. Na koncu je dodan še povzetek v angleškem jeziku, da bi bila knjiga dostopna čim širšemu krogu bralcev.

RF: V Sloveniji je bilo več predstavitev te knjige. V tem prispevku sem se osredotočil na zadnjo, 29. septembra. Bila si navzoča pri vseh prejšnjih. Kako bi na kratko opisala te dogodke nasploh, in posebno še tega, na katerem je nastopil Slovenski oktet?

MO: V juniju se je v Sloveniji in zamejstvu zvrstilo pet predstavitev monografije o Marjanu Grumu, ki so jih spremljali bogati kulturni programi, prežeti s slovensko in argentinsko pesmijo. Na predstavitvah v Peterlinovi dvorani v Trstu, v Dvorani Centra Ig in v Konferenčni dvorani Trgovskega doma v Gorici sta bas baritonist Marcos Fink in baritonist Lucas Somoza Osterc dogodke odprla s slovenskimi pesmimi, zaključila pa z argentinskimi melodijami. V Slovenskem knjižnem centru Mohorjeve družbe v Celovcu je za glasbeni del poskrbel Oktet Suha, na Igu je nastopil tudi ženski zbor Perunike ob spremljavi kitare in violončela ter pesnik Tone Kuntner, v Cerkvi sv. Jošta v Šentjoštu pa pianistka Katarina Tominec in domači ustvarjalci.

Grumovo umetniško ustvarjalnost je dopolnila priložnostna fotografska razstava izbranih del, ki je spremljala vse večere, za katero je z veliko mero okusa in profesionalnosti poskrbela Darja Prašnikar Cerar.

Jeseni so se predstavitve nadaljevale v prijetnem vzdušju pogovornih večerov z zanimivimi sogovorniki in toplim glasbenim spremljevalnim programom. Vsak večer, posvečen umetniku, se je začel in zaključil z glasbeno točko. V Kulturnem domu v Lazah Tuhinjo so nastopili mladi pevci in harmonikarja, v Kulturnem domu v Trebnjem sta večer obogatila pevca tanga DR Buenos Aires Tango – Ruth Banko in Daniel Perisse, v Bončevi dvorani v Poljanah nad Škofjo Loko so zaigrali Poljanski orgličarji, v Domu sv. Jerneja v Vojniku pa je zapel oktet In spiritu.

Osrednji dogodek je potekal 29. septembra v nabito polni dvorani Galerije Družina, kjer so zazveneli mogočni in ubrani glasovi Slovenskega okteta. Zbrane je uvodoma pozdravil direktor Družine Tone Rode, večer pa je povezoval David Ahačič.

Čeprav smo si vsi želeli, da bi bil na osrednji predstavitvi z nami tudi Marjan Grum, to žal ni bilo mogoče. Kljub temu smo se ob ogledu kratkega filma, ki sva ga zasnovali z Barbaro Kržišnik, sprehodili skozi njegov Kulturni center – Muzej Conventillo Marjan Grum in prisluhnili njegovim besedam.

Skozi filmski prikaz smo vstopili v njegov svet, poglobljeno pa so nam ga približali izbrani sogovorniki: Lenart Rihar, urednik in ravnatelj Rafaelove družbe, kot sourednica sem spregovorila tudi sama, akad. prof. dr. Milček Komelj, avtor umetniško-kritiške študije, ter Gregor Batagelj, pisec biografskega uvoda.

Številni obiskovalci so si z navdušenjem ogledali fotografsko razstavo Grumovih del, ki so jo v Galeriji Družina zaradi izjemnega zanimanja podaljšali za en teden. Pred tem je razstava gostovala tudi v Državnem zboru Republike Slovenije.

Vsaki predstavitvi je sledilo prijetno druženje ob pogostitvi, ki so jo pripravili krajevni gostitelji ali organizatorji. Ob tem so se spletli številni pogovori, nova poznanstva in lepi trenutki medsebojnega srečanja.

RF:  Bi ob koncu še kaj dodala?

Monografija o Marjanu Grumu ni le umetnostni pregled, temveč poklon človeku, ki z barvami, oblikami in tišino izraža tisto, kar je najgloblje človeško. Odprite njene strani in se prepustite svetu, kjer umetnost povezuje, navdihuje in odpira srce.

Iz srca se zahvaljujem Lenartu Riharju in Rafaelovi družbi za izkazano zaupanje ter priložnost sodelovati pri tem izjemnem projektu. Velika čast in iskreno zadovoljstvo mi je bilo soustvarjati knjigo o Marjanu Grumu – umetniku plemenitega duha in izjemne ustvarjalnosti, ki ga globoko spoštujem.

Prisrčna hvala tudi vsem gostiteljem in prijateljem v Sloveniji ter zamejstvu, ki so nam omogočili, da smo umetnika Gruma lahko predstavili tudi v njihovih krajih in organizacijah. Zahvaljujem se tudi vsem obiskovalcem in udeležencem naših prireditev, ki so s svojo prisotnostjo obogatili predstavitev.

R: Hvala Mirjam! Hvala za ta čas, in za to delo!

Marjan o svoji življenjski poti

RF: Dragi Marjan, v zadnjem času, ko sva se srečala, si navdušeno govoril o pripravi te monografije. Zaslužen poklon tvojemu življenju in delu. Kaj ta izdaja pomeni tebi?

MG: Zelo sem vesel, res je, večkrat sem ti omenil, da se pripravlja, ko si se oglasil pri meni. Ponosen sem, da sem bil tako lepo priznan in ko sem monografijo dobil v roke, me je navdušilo me je navdušilo, kako podrobno je izdelana, ne samo glede mojih del temveč tudi moje življenjske poti.

RF: Omenil si svojo življenjsko pot. Za tiste, ki nimajo dostopa do knjige,  prosim, povzemi: kje in kdaj si se rodil, kdaj si s svojo mamo in brati zapustil domovino in kakšna je bila vaša pot do Argentine?

MG: Rojen sem bil 9. aprila 1939 v Tomišlju, Ig.  Leta 1945 sem zapustil  nekdanjo Jugoslavijo  in nekaj mesecev preživel v taborišču Drau v Avstriji, kjer smo potem še štiri leta živeli v barakah, nato pa so nas odpeljali v Italijo, kjer smo se v Genovi vkrcali na ladjo. Tam sem preživel tri mesece, leta 1949 pa sem prispel v Buenos Aires  na ladji General W.M. Blach.

RF: Tu si se oženil in ustvaril družino.

MG:  Leta 1967 sem spoznal Noemí v moji hiši  na neki zabavi, po nekaj letih sva se poročila  in imela dva sinova, Maria in Maximiliana, ter dobila tudi štiri vnuke.

RF: Tudi v Sloveniji si enkrat razstavljal …

MG:  Da, leta 1994 sem bil  povabljen v  Slovenijo , da predstavim nekaj svojih del. Dodal bi še, da sem študiral kiparstvo pri Albertu Balietiju in Fabianu Galdanes.  Sem tudi slikar, kakor moja žena, a med seboj ne tekmujeva, vsak od naju ima svoj slog, ona je odlična slikarka.

RF: Hvala lepa Marjan!

Danijel Zupan: »Kulturni most z našo slovensko skupnostjo v Argentini trden.«

Pri Grumu je bil navzoč tudi prijatelj Danijel Zupan, skladatelj in muzikolog, ki je bil prisoten na predstavitvi, 29. septembra, v Galeriji Družina. Pove nam, kako je to doživel.

RF: Kako si izvedel za to predstavitev?

DZ: Od svojega prijatelja Juana, sina znamenitega kiparja Franceta Ahčina.

RF Za Marjana si verjetno vedel že prej, morda si ga osebno spoznal?

DZ: Poznal sem ga le po pripovedovanju, ne osebno.

RF: Nekaj argentinskih Slovencev je bilo navzočih, seveda Mirjam Oblak, pa tudi Tone Rode in Gregor Batagelj. Si imel priložnost spregovoriti z njimi?

DZ: Imel sem priložnost govoriti z Mirjam Oblak, ki mi je povedala podrobnosti o izzivu, ki ga je pomenila uresničitev knjige, in o tem, kako je po njeni objavi v Sloveniji začelo postajati znano delo Marjana Gruma.
Zaradi umetnikove odsotnosti so predvajali video, ki je poudaril njegovo povezanost z okrožjem La Boca in tangom — kar se ujema z argentinsko domišljijo in povečuje privlačnost njegove osebnosti. Ganljivo je bilo tudi izvedeti, da je Marjan prispel v Argentino z isto ladjo kot moja družina — z ladjo General Black.

RF: In Oktet je nastopil…

DZ: Tako je in ne morem zanikati, da je bil to dodaten čar, ki je predstavitvi dal še večjo veljavo. Slovenski oktet goji posebno prijateljstvo in naklonjenost do Marjana Gruma in poslušati jih v živo, v bolj intimnem okolju kot je koncertna dvorana, je bilo nepozabno doživetje. Izvedli so šest slovenskih ljudskih pesmi s tehnično dovršenostjo in čustveno predanostjo, vredno njihovega ugleda.

Kasneje sem govoril z njihovim umetniškim vodjo Jožetom Vidicem, kritikom Marjanom Zlobcem in drugimi osebnostmi, prisotnimi na sprejemu, ki je potekal v galeriji po zaključku dogodka. Končni vtis, ki sem ga odnesel, je bil, da je kulturni most z našo slovensko skupnostjo v Argentini trden in obeta prihodnje izmenjave na ravni zanimanja in pričakovanj, ki jih dogodki, kot je ta o Marjanu Grumu, vzbujajo na dolgi rok.

RF: In še malce na osebno raven — kakor vemo, se nameravaš preseliti v Slovenijo.

Kakšna je ideja? Si se s kom tam menil o tem, kako bi to izvedel?

DZ: Večji del leta sem živel v Mariboru in Ljubljani ter od znotraj spoznal aktualne težave, s katerimi se sooča država. Moj osebni položaj je odvisen od določenih okoliščin, ki se morajo izpolniti, da bi se lahko prihodnje leto trajno naselil v Sloveniji. Projekt se seveda nadaljuje.

Če dovoliš, bi rad omenil in se zahvalil Ruth Banko in Danielu Perisseju ter Juanu Ahčinu za njuno prijateljstvo in neprecenljivo pomoč ob mojem prihodu v Slovenijo. Prav tako Janji Jedlovčnik, Srečku Mačku iz Osrednje knjižnice Celje, ki sta mi dala na voljo ves arhivski material o mojem pradedu — županu mesta do nacistične okupacije, dr. Alojziju Voršiču, ter Uhrlu Ferležu za izkazano zanimanje za mojega slavnega sorodnika.

RF: Hvala, Danijel. Uspeh v tvojih načrtih ti seveda želimo.

Lojze Maček: »Uspeh skoraj nikoli ne pride na srebrnem pladnju.«

Na predstavitev v La Boci je bil povabljen tudi Lojze Maček, ki je aktiven v slovenskem kulturnem gibanju v AME TRIGLAV. Tudi on nam je posvetil nekaj minut.

RF: Lojze, razumem, da sta si bila tvoja družina in družina Grum sosedi v Sloveniji.

LM: Da, tako je.

RF: In Slovenijo si obiskal dvakrat. Seveda si bil v Tomišlju …

LM: Tomišelj je domovina mojega srca.

RF: Z enega od teh obiskov imaš zanimivo anekdoto, križ.

LM: Neko nedeljo po maši me je soseda gospa Majda Suhadolnik vprašala, ali lahko v Buenos Aires prinesem križ, ki je pripadal Marjanovemu dedu.  Gospa Suhadolnik živi sedaj v hiši, ki je bila last Marjanegova deda. Predmet je bil večji, kot sem si predstavljal, in je imel prefinjeno okrasitev, težko ga je bilo prevažati. V Milanu so mi ga skoraj ukradli, vendar … križ je prispel do cilja.

RF: Kakšen komentar bi lahko podal v zvezi z izdajo te monografije, dvojezične in v luksuzni opremi?

LM: To je zelo zasluženo priznanje, saj uspeh skoraj nikoli ne pride na srebrnem pladnju, ampak je treba trdo delati, da dosežeš svoje cilje.

RF: Hvala in naj se slovensko gibanje “Triglav cultura”  naprej uspešno razvija!

Rok Fink

Foto: Tomislav Videnšek (vodilna slika) in osebni arhiv M. G.